<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=140018"><dc:title>Izražanje in karakterizacija sintetične samosestavljajoče se proteinske kletke, zgrajene iz svežnjev α-vijačnic in β-propelerskega zvitja</dc:title><dc:creator>Lokar,	Martina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gunčar,	Gregor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>sintetični protein Pizza-α-vijačnici</dc:subject><dc:subject>proteinska kletka</dc:subject><dc:subject>oligomerni kompleks</dc:subject><dc:description>Sintetični proteini, ki jih lahko pridobimo s preoblikovanjem obstoječih nativnih proteinov ali z de novo sintezo, se v zadnjih letih zaradi svojih lastnosti vedno pogosteje uveljavljajo v številnih biotehnoloških in terapevtskih aplikacijah. Umetno oblikovani proteini s specifično tridimenzionalno strukturo in funkcijo so med drugim pomembni kot modulatorji imunskega sistema, samosestavljajoči se biomateriali ali kot senzorji v raznolikih biotehnoloških sistemih. Njihovo načrtovanje in sinteza omogočata tudi boljše razumevanje osnovnih principov proteinskega zvijanja in povezav med tridimenzionalno strukturo ter funkcijo proteina. Primer sintetičnega proteina je Pizza α vijačnici, ki je zgrajen iz tretjine proteina Pizza2-SR z β propelerskim zvitjem in svežnja dveh α-vijačnic proteina DF1-L13A. Na podlagi predvidene strukture proteina Pizza-α-vijačnici predpostavljamo, da proteinski monomeri med seboj spontano interagirajo in tvorijo samosestavljajoč se heksamerni kompleks v obliki tristrane prizme, imenovan tudi proteinska kletka Pizza α vijačnici. Do interakcij med monomeri prihaja s trimerizacijo regije z β-propelerskim zvitjem, sočasno pa v prisotnosti dvovalentnih kovinskih ionov antiparalelno dimerizirata tudi svežnja dveh α-vijačnic. Cilj magistrskega dela je bil pripraviti plazmidni konstrukt z ustreznim zapisom za sintetičen protein Pizza α vijačnici, v nadaljevanju protein izraziti v bakterijah in ga iz bakterijskih celic izolirati v čisti obliki. Z verižno reakcijo s polimerazo (PCR) smo uspeli pripraviti dva konstrukta proteina Pizza-α-vijačnici (Pizza 2hx-AM in Pizza 2hx bM), ki smo ju v nadaljevanju izrazili in izolirali s kovinskokelatno afinitetno kromatografijo (IMAC). V drugem delu smo na osnovi kromatografije z ločevanjem po velikosti (SEC) dokazali, da je protein Pizza 2hx AM pri različnih pufrskih pogojih v ravnotežju med več različnimi oligomernimi stanji. Določili smo, da je največ heksamernega kompleksa v raztopini prisotnega ob dodatku nizke koncentracije kelatorja kovinskih ionov EDTA. Te ugotovitve smo dodatno potrdili z nativno poliakrilamidno gelsko elektroforezo (nativni PAGE), prečnim povezovanjem z glutaraldehidom in sledečo poliakrilamidno gelsko elektroforezo v prisotnosti natrijevega dodecilsulfata (NaDS PAGE) ter z določanjem molekulske mase proteinskih kompleksov na podlagi multidetektorskega sistema. S SEC smo tudi določili, da proteinski konstrukt Pizza 2hx-bM ne oblikuje heksamernega kompleksa. Na koncu smo želeli predvideno tridimenzionalno strukturo heksamera Pizza α-vijačnici dokončno potrditi z rentgensko kristalografijo, vendar nam pri kristalizacijskem eksperimentu ni uspelo pridobiti dovolj velikih kristalov, da bi bili primerni za rentgensko kristalografsko analizo.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-09-09 13:15:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>140018</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
