<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=139590"><dc:title>Iskanje samoreplikatork v tipogenetiki</dc:title><dc:creator>Jočić,	Andrej	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Robič,	Borut	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>tipogenetika</dc:subject><dc:subject>iskanje</dc:subject><dc:subject>samoreplikatorka</dc:subject><dc:description>V poljudnoznanstveni knjigi Gödel, Escher, Bach je predstavljen formalni sistem, "typogenetics'' (iz typographical genetics), ki simulira nekatere celične
procese. Namen formalizma je dati laičnemu bralcu intuicijo za to, kaj se v celicah dogaja z DNK.
Definiran je mehanizem prevajanja DNK zaporedij v ,,tipografske encime'' (analogno delovanju ribosomov). V tem kontekstu je DNK ,,izvorna koda'', encim pa ,,strojna koda'', ki kot vhod dobi DNK zaporedje in ga lahko reže, kopira ali drugače modificira.
V knjigi je bralcu postavljen izziv: najdi samoreplikatorko (DNK zaporedje, ki replicira samo sebe).
To pomeni, da encim kot vhod dobi lastno ,,izvorno kodo'' in po končnem številu iteracij takega ,,programskega samokanibalizma'' producira vsaj dve kopiji te kode.
V pričujočem diplomskem delu so pravila tipogenetike ter koncept samoreplikatorke definirani bolj strogo kot v Gödel, Escher, Bach. Nato je predstavljen algoritem, ki išče samoreplikatorke s preiskovanjem prostora DNK zaporedij in rezultati njegovega izvajanja.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-09-05 12:50:00</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>139590</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>