<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=138992"><dc:title>Citotoksično in genotoksično delovanje bisfenola A in njegovih analogov</dc:title><dc:creator>Fras,	Katarina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žegura,	Bojana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Štampar,	Martina	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>bisfenoli</dc:subject><dc:subject>citotoksičnost</dc:subject><dc:subject>genotoksičnost</dc:subject><dc:subject>test MTS</dc:subject><dc:subject>test komet</dc:subject><dc:subject>mikroskopija</dc:subject><dc:subject>celična linija HepG2</dc:subject><dc:subject>in vitro 3D celični modeli</dc:subject><dc:subject>sferoidi</dc:subject><dc:description>Bisfenoli (BP) so skupina industrijskih kemikalij, ki se uporabljajo pri proizvodnji plastike in epoksi smol. Iz njih izdelujejo najrazličnejše izdelke kot so obloge za konzerve, stekleničke za dojenčke, igrače, papir za račune in mnoge druge, ki se uporabljajo v našem vsakdanjem življenju in jih posledično zasledimo v okolju. Zaradi kopičenja podatkov o nevarnih lastnostih in škodljivih vplivih najpogostejšega izmed BP-jev, bisfenola A (BPA), predvsem motenj endokrinega sistema, je bila njegova uporaba v Evropski uniji postopoma omejena oziroma celo prepovedana, da bi zaščitili zdravje ljudi in okolje. Prepoved uporabe BPA je spodbudila razvoj domnevno varnejših analogov, za katere pa v literaturi ni veliko toksikoloških podatkov. Tako smo v magistrski nalogi proučevali citotoksično in genotoksično aktivnost BPA in njegovih analogov: bisfenol AF (BPAF), bisfenol AP (BPAP), bisfenol C (BPC), bisfenol FL (BPFL), bisfenol S (BPS) na jetrnem in vitro 3D celičnem modelu. Sferoide smo pripravili s prisilno plavajočo metodo, vpliv na živost celic sferoidov po izpostavitvi BP-jem smo merili s testom MTS. S pomočjo mikroskopije, smo spremljali površino, obliko in kompaktnost sferoidov, s testom komet pa smo preučevali genotoksičnost v časovnih izpostavitvah 24 in 96 ur. Statistično značilen vpliv na živost celic v sferoidu po 24 urah so imeli BPFL &gt; BPAF = BPAP, po 96 urah pa BPFL &gt; BPC = BPAP &gt; BPA = BPAF. Mikroskopske analize so pokazale, da sta imela največji vpliv na rast in spremembo površine ter kompaktnosti sferoidov BPC in BPFL po 96-urni izpostavitvi. S testom komet smo pokazali, da sta bila po 24 urah izpostavitve najbolj genotoksična BPAF in BPS (⡥ 10 μM), sledil je  BPAP ( ⡥ 40 μM). Po 96 urah izpostavitve je BPAP povzročil poškodbe DNA pri koncentraciji ⡥ 0,1 μM, pri vseh ostalih BP-jih smo poškodbe DNA zaznali pri višjih koncentracijah. Povzamemo lahko, da so za analoge BPA potrebne dodatne študije mehanizmov delovanja za pripravo ustrezne ocene tveganja, saj je toksična aktivnost za posamezne analoge, kljub podobni kemijski strukturi, različna.</dc:description><dc:publisher>[K. Fras]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-08-27 07:15:53</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>138992</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
