<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=138901"><dc:title>Določitev aktivnega in pasivnega transporta parabenov skozi biološke bariere in vitro</dc:title><dc:creator>Rigler,	Ida	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žakelj,	Simon	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Parabeni</dc:subject><dc:subject>permeabilnost</dc:subject><dc:subject>biološke bariere</dc:subject><dc:subject>Caco-2</dc:subject><dc:subject>PAMPA</dc:subject><dc:description>Parabeni, estri para-hidroksibenzojske kisline, so eni izmed najpogosteje uporabljenih konzervansov v kozmetični, farmacevtski in prehranski industriji. Z njimi prihajamo v vsakdanjem življenju v stik po različnih poteh. Ne glede na pot izpostavitve se hitro absorbirajo in metabolizirajo. Metabolizem poteka z nespecifičnimi esterazami, pri čemer nastajata para-hidroksibenzojska kislina in pripadajoči alkohol. 
V sklopu diplomskega dela smo želeli natančneje preučiti mehanizem prehoda parabenov skozi biološke bariere. Zanimalo nas je predvsem, ali je v prehod parabenov skozi biološke bariere vpleten aktivni transport v eliminatorni smeri, ki bi lahko pojasnil nižjo permeabilnost parabenov. Poskušali smo tudi ugotoviti, kje v membrani prihaja do njihovega metabolizma v para-hidroksibenzojsko kislino. V ta namen smo uporabili Caco-2 celice in PAMPA (angl. Parallel Artificial Membrane Permeability Assay), kot biološki in nebiološki model za preučevanje permeabilnosti. Da bi določili, ali je aktivni transport v Caco-2 celicah prisoten, smo spremljali prehod snovi v absorptivni in eliminatorni smeri, dodatno pa smo aktivno komponento difuzije ovrednotili z dodatkom inhibitorja P-glikoproteina in prenašalca BCRP (angl. Breast Cancer Resistence Protein) na apikalno stran Caco-2 epitelija in vitro. Analizo pridobljenih vzorcev smo izvedli s HPLC sistemom.
Rezultati poskusov so pokazali, da parabeni biološke bariere prehajajo predvsem s pasivno difuzijo. Aktivni transport torej ni mehanizem, ki zmanjšuje njihovo sistemsko absorpcijo. S preučevanjem metabolizma smo odkrili, da para-hidroksibenzojska kislina s hidrolizo parabenov nastaja v največji meri med samim prehodom membrane v notranjosti epitelijskih celic, poleg tega pa intenzivneje kot na bazolateralni nastaja na apikalni strani membrane. Metabolizem je torej v primeru parabenov poglavitni mehanizem, ki zmanjšuje njihovo biološko uporabnost, saj je sama para-hidroksibenzojska kislina zelo slabo permeabilna. Možna razlaga za večjo izpostavljenost parabenom ob peroralni aplikacijo kot ob dermalni aplikaciji bi lahko temeljila tudi na manjši aktivnosti esteraz v koži.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-08-25 07:45:02</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>138901</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
