Civilnoprocesni vidik mednarodne ugrabitve otrokČarni Pretnar, Maja (Avtor) Kramberger Škerl, Jerca (Mentor) mednarodna ugrabitev otrokacivilnoprocesni vidikotrokova največja koristmednarodna pristojnost sodiščaobičajno prebivališčeuporaba pravapriznanje in izvršitev tujih sodnih odločbmnenje otrokamehanizem prevladujoče odločbeDisertacija obravnava civilnoprocesni vidik mednarodnega mehanizma, vzpostavljenega za spoprijemanje s situacijami, ko v primeru razhodov družin pride do protipravnega ravnanja enega od staršev, ki odpelje otroka v drugo državo, morda še preden je sodišče sploh odločilo o vzgoji in varstvu otroka oziroma je že odločilo in eden od staršev te odločitve ni mogel sprejeti. Mehanizem je sestavljen iz treh ravni. Na mednarodni ravni je Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otroka kot protipravno ravnanje določila kršitev upravičenčeve pravice do izvajanja starševske skrbi, pridobljene na podlagi zakona ali odločbe. Ta konvencija mednarodnega zasebnega prava je bila na prostoru Evropske unije (druga raven) vključena in nadgrajena v Uredbi št. 2201/2003 (poznana kot Bruselj II bis), ki na podlagi vzajemnega zaupanja stremi k tesnejšemu pravosodnemu sodelovanju med državami članicami. Tretjo raven predstavlja nacionalna raven, kjer nacionalna sodišča uporabljajo določbe navedenih dokumentov. Disertacija najprej predstavi normativno ureditev s pripadajočo sodno prakso na mednarodni, evropski ter nacionalni ravni. Nadalje z empirično raziskavo slovenske sodne prakse izpostavi elemente, ki omogočijo ovrednotenje učinkovitosti mehanizma v slovenskem pravnem sistemu. Na podlagi teh ugotovitev disertacija ponudi predloge za vzdrževanje oziroma izboljšavo učinkovitosti mednarodnega mehanizma v slovenskem pravnem prostoru. Uvodno poglavje predstavi »mednarodni mehanizem« tako, da pojasni namen, strukturo, postavljeno hipotezo in njene elemente ter osvetli terminološke izzive. V drugem poglavju je predstavljen razvoj civilnoprocesnega sistema obravnavanja mednarodne ugrabitve otroka, ki se začne z osnovnim dokumentom, Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otroka (oziroma po spremembi uradnega prevoda: Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka), leta 1980 podpisane v Haagu pod okriljem Haaške konference za mednarodno zasebno pravo. Nadaljuje s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989, ki je postavila pravni standard največje otrokove koristi in določila obveznost omogočanja izjave otroka, ko se odloča o njegovih koristih. Sledi razvoj obravnavanega področja na regionalni ravni. To pomeni predstavitev sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki presoja o primerni urejenosti sodnega sistema v državah članicah Sveta Evrope na področju obravnave te disertacije, in sicer v okviru pristojnosti odločanja o poštenem in predvsem hitrem postopku (6. člen EKČP) ter v okviru pravice posameznika do družinskega življenja (8. člen EKČP). Nadalje je obravnavana vzpostavitev sistema ter njegovega nadzora tudi na ravni EU. Razvoj pristojnosti EU v smeri, da so tudi družinske teme (sicer le s čezmejnim elementom) lahko predmet urejanja, je osvetljen tako z vidika sprejemanja zakonodaje – Uredbe št. 2001/2003 – kot tudi z vidika nadzora, torej sodne prakse Sodišča Evropske unije v Luksemburgu. Kot zadnji del »sestavljanke« je predstavljen nacionalni okvir, in sicer tako pravne podlage kot tudi sodna praksa sodišč Republike Slovenije. Tretje poglavje obravnava vprašanje pristojnosti sodišč. Predstavljene so značilnosti mednarodnega zasebnega prava glede mednarodne pristojnosti sodišč ter norme o mednarodni pristojnosti, določene v Konvenciji in v Uredbi št. 2201/2003. Analizirano je tudi vprašanje določitve »običajnega prebivališča«, ki je navezna okoliščina za opredelitev mednarodne pristojnosti v naštetih dokumentih tako na nacionalnih kot tudi regionalnih sodiščih. Četrto poglavje odgovarja na vprašanje uporabe prava Konvencije in Uredbe št. 2201/2003 v postopkih mednarodne ugrabitve. V poglavju so predstavljene vse tri možne situacije: če bodisi država običajnega prebivališča bodisi država ugrabitve nista državi pogodbenici Konvencije; če sta obe državi pogodbenici a le ena država članica EU; če sta obe državi članici EU. Peto poglavje poudarja najbolj pereče vprašanje v pravu EU, in sicer izvrševanje odločb. Ker se postopek po določbah Konvencije vodi v državi premestitve in se tudi izvršba opravlja v državi premestitve, se izvršba v veliki večini primerov opravi v skladu z nacionalno zakonodajo države premestitve. Na regionalni ravni je vprašanje izvršitve odločbe bolj problematično. Zaradi mehanizma prevladujoče odločbe iz 11. člena Uredbe št. 2201/2003, ki zagotavlja ohranitev pristojnosti v državi običajnega prebivališča, lahko ob poznejši odločbi o vrnitvi otroka pride do potrebe po čezmejni izvršitvi oziroma izvršitvi tuje odločbe. V tem primeru imajo stranke dve možnosti. Neposredno izvršitev, ki izključuje eksekvaturo, ter posredno, ki zahteva postopek priznanja odločbe in njene izvršljivosti. Šesto poglavje podrobneje obravnava vprašanje, kdaj je omogočanje pridobitve mnenja otroka obvezna, in sicer kateri dokumenti so pravna podlaga za to obveznost, v katerih postopkih in v katerih fazah postopka obstaja ter koliko je uporabljena in upoštevana. V sedmem poglavju disertacije je predstavljena slovenska nacionalna ureditev. Poudarjeno je dejstvo, da na področju mednarodne ugrabitve otroka Republika Slovenija na nacionalni ravni nima posebnega procesnega predpisa. Posledično se sodišča opirajo na 8. člen Ustave RS oziroma pravo EU ter opravijo vpogled v sodno prakso, ki sicer še ni obsežna, vendar število primerov narašča. Na podlagi analize empirične raziskave sta obravnavani tudi področji organizacije sodišč in vidika normodajne dejavnosti ter so podani predlogi, ki bi omogočali zaželen napredek, da se ustrezno zagotovi učinek Konvencije in Uredbe št. 2001/2003 oziroma Uredbe št. 1111/2019 tudi v prihodnje. V zaključnem, osmem poglavju disertacije so predstavljene sklepne ugotovitve. Potrjena je hipoteza, da je učinkovitost vzpostavljenega sistema pravic civilnega procesnega prava v primerih mednarodne ugrabitve otroka trenutno zadovoljiva, vendar je še prostor za izboljšave, ki bodo v bližnji prihodnosti neizogibne, tako zaradi mednarodnega trenda na tem področju kot tudi zaradi uporabe Uredbe št. 1111/2019.20222022-07-15 09:00:04Doktorsko delo/naloga138320sl