Protitumorski učinek kalcijeve elektroporacije na različnih mišjih tumorskih modelihStarešinič, Barbara (Avtor) Čemažar, Maja (Mentor) kalcijeva elektroporacijaelektrokemoterapijagenski elektroprenosplazmidna DNAinterlevkin 12melanomkarcinom mlečnih žlezhumane endotelijske celiceKalcijeva elektroporacija (CaEP) je novejša metoda lokalnega zdravljenja tumorjev, pri kateri se za sprožitev celične smrti uporablja visoke koncentracije kalcija in elektroporacija kot dostavna metoda. Učinkovitost CaEP je že bila preizkušena v kliničnih študijah, vendar še niso pojasnjeni mehanizmi protitumorskega delovanja. V doktorski nalogi smo raziskali protitumorsko delovanje CaEP na treh nivojih. Raziskali smo direkten citotoksičen učinek na endotelijske in tumorske celice ter učinek na citoskelet in celične stike endotelijskih celic. Poleg tega smo in vivo pokazali, da ima CaEP žilno razdiralni učinek tako na normalno kot tudi tumorsko žilje, slednje pa se je izkazalo za bolj občutljivo na terapijo s CaEP. Zanimal nas je tudi imunološki učinek terapije. Zato smo preučili, ali po CaEP pride do imunogene celične smrti in sproščanja signalov nevarnosti. Pokazali smo, da se po CaEP sprošča HMGB1 in v manjši meri ATP, prav tako pride v in vitro pogojih do prerazporeditve HSP70, v in vivo pogojih pa tudi do ko-asociacije kalretikulina z membrano. Ovrednotili smo tudi uspešnost terapije na dveh različnih tumorskih modelih, mišjem melanomu B16-F10 in mišjem karcinomu 4T1, pri katerih smo v in vitro pogojih dokazali dozno odvisno preživetje tumorskih celic, prav tako imata obe celični liniji primerljivo intrinzično občutljivost na CaEP. V in vivo poskusih na podkožnih tumorjih je občutljivost tumorskih modelov zelo različna. Po terapiji z različnimi koncentracijami kalcijevih raztopin se nakazuje trend dozne odvisnosti, ki pa je nismo statististično potrdili, prav tako se je tumorski model 4T1 izkazal za bolj občutljivega na CaEP pri višjih koncentracijah. Ovrednotili smo tudi uspešnost kombinacije CaEP z genskim elektroprenosom plazmida z zapisom za IL-12, s katero lahko dodatno spodbudimo imunski odziv. Pokazali smo, da je uspešnost kombinirane terapije odvisna ne le od tumorskega modela, pač pa tudi od uspešnosti same CaEP. In sicer, znatno povečanje preživetja miši po kombinirani terapiji smo dosegli pri tumorskem modelu B16-F10, medtem ko pri modelu 4T1 dosežemo popolne odgovore že pri samem injiciranju 250 mM kalcijeve raztopine in s kombinirano terapijo ne doprinesemo k izboljšanju izida terapije. Učinkovitost terapije smo primerjali z elektrokemoterapijo z bleomicinom. Z rezultati doktorske naloge bomo pomembno prispevali k izboljšanju razumevanja delovanja CaEP.20222022-07-09 07:15:06Doktorsko delo/naloga138069sl