Vpliv intraoperativnih mikroemboličnih dogodkov na pooperativno poškodbo možganov pri bolnikih po zamenjavi aortne zaklopke z dvema različnima kirurškima pristopomaBozhinovska, Marija (Avtor) Šoštarič, Maja (Mentor) Podbregar, Matej (Komentor) Zamenjava aortne zaklopkeminimalno invazivne operacijeministernotomijaminitorakotomijatranskranialna Dopplerjeva sonografijamikroembolični signalikognitivni testIzhodišče: Nedavno sprejet pristop za kirurško zamenjavo aortne zaklopke z minitorakotomijo je v primerjavi z običajnejšim pristopom z ministernotomijo pokazal prednosti, kot sta zmanjšana bolečina in hitrejše okrevanje. Kljub temu ostaja odprto vprašanje, ali lahko prostorsko manjša izpostavljenost srca in ascendentne aorte, ki je posledica reza v drugem medrebrnem prostoru, povzroči povečano intraoperativno možgansko embolizacijo in izrazitejši pooperativni nevrološki upad. Cilj naše študije je bil oceniti potencialne nevrološke zaplete po dveh različnih minimalno invazivnih kirurških tehnikah za zamenjavo aortne zaklopke prek zaznavanja intraoperativnih mikroemboličnih signalov v možganskih arterijah in spremljanja pooperativnega kognitivnega upada. Metode: Za zaznavanje mikroemboličnih signalov med zamenjavo aortne zaklopke smo uporabili transkranialno Dopplerjevo sonografijo pri bolnikih, pri katerih je bila operacija izvedena z ministernotomijo in minitorakotomijo. Bolnike smo ocenili z revidiranim kognitivnim preizkusom Addenbrook pred kirurškim posegom in 30 dni po njem. Rezultati: V študijo je bilo zajetih 60 bolnikov. Pri 52 bolnikih smo naredili transkranialno Dopplerjevo sonografijo, pri čemer je bila pri 25 od teh uporabljena ministernotomija, pri 27 pa minitorakotomija. Glede na spol in razvrstitev v klasifikacijo NYHA in EuroSCORE ter površino aortne zaklopke (AVA) med skupinama ni bilo razlik. Bolniki, operirani z ministernotomijo, so bili mlajši (60,8 ± 14,4 v primerjavi z 72 ± 5,84, p = 0,003) in težji (85,2 ± 12,4 v primerjavi z 72,5 ± 12,9, p = 0,002) ter so imeli večjo površino telesa (1,98 ± 0,167 v primerjavi z 1,83 ± 0,178, p = 0,006). Operacija je pri njih potekala dlje kot pri skupini bolnikov, operiranih z minitorakotomijo (158 ± 24 v primerjavi s 134 ± 30 min, p < 0,001). Med skupinama ni bilo razlik v mikroemboličnih dogodkih, trajanju hospitalizacije v intenzivni terapiji in trajanju celotne bolnišnične hospitalizacije. Študija je pokazala, da zaznani mikroembolični dogodki (5,64, 95 % CI 0,677–10,60, p = 0,027) korelirajo s trajanjem zunajtelesnega krvnega obtoka med operacijo. Revidirani kognitivni preizkus Addenbrook je bil v obeh skupinah primerljiv (p = 0,630) (MS: 85,2 ± 9,6 v primerjavi z 82,9 ± 11,4, p = 0,012; MT: 85,2 ± 9,6 v primerjavi z 81,3 ± 8,8, p = 0,001). Zaključek: Med skupinama ni bilo ugotovljenih razlik v mikroemboličnih dogodkih. Število zaznanih mikroemboličnih dogodkov je koreliralo s trajanjem zunajtelesnega krvnega obtoka med operacijo, z njimi pa ni bil povezan pooperativni nevrološki upad. Slednji je bil povezan s starostjo bolnika.20222022-06-24 07:15:03Doktorsko delo/naloga137632sl