Položaj sodstva v sistemu delitve oblastiVavken, Luka (Avtor) Pirnat, Rajko (Mentor) pravna državademokracijanačelo delitve oblastisistem zavor in ravnovesijsodstvopravna tradicijasodniška samoupravasodni svetNačelo delitve oblasti je temeljni pogoj za obstoj demokracije. Delitev oblasti v sodobnih, postmodernih državnih ureditvah brez neodvisnega, odgovornega in z zaupanjem javnosti podprtega sodstva ne more obstajati. Sodstvo namreč zagotavlja izvajanje nadzora nad sistemom zavor in ravnovesij. Raziskovalno polje disertacije je v njenem prvem, splošnem delu usmerjeno predvsem na vprašanja, kaj je tretja veja oblasti, kakšno je (slovensko) sodstvo, kdo so njegovi temeljni gradniki, v kolikšni meri nanj vpliva pravna tradicija, ki ji pripada, in v čem je njegova notranja moč v razmerju do političnih vej oblasti. V drugem delu raziskave, ki se osredotoča na položaj slovenskega sodstva v sistemu zavor in ravnovesij, so v ospredju vprašanja, kje je z vidika sodstva središče slovenskega sistema delitve oblasti, kakšna so konkretna razmerja med sodno in zakonodajno ter sodno in izvršilno vejo oblasti ter kakšno vlogo imata pri tem sodniška samouprava in poseben ustavni organ – Sodni svet RS. Spoznanja prvega dela disertacije je mogoče strniti v ugotovitvah, da je sodstvo v sistemu delitve oblasti hkrati najšibkejša in najnevarnejša oblast; da so za ustrezen položaj sodstva v sistemu delitve oblasti ključne tri predpostavke: njegova neodvisnost, odgovornost in zaupanje javnosti; da je delovanje sodstva v veliki meri pogojeno s pravno tradicijo, ki ji pripada; in da moč sodstva ne more temeljiti na populističnem diskurzu, močnih, prepoznavnih in priljubljenih voditeljih, še manj samovoljnosti njegovih odločitev, temveč na doslednem spoštovanju enotne sodne prakse. Spoznanja drugega dela disertacije je v zvezi s slovenskim sodstvom in njegovim položajem v sistemu delitve oblasti mogoče povzeti v ugotovitvah, da je več desetletij delovanja sodstva v nedemokratičnem komunističnem sistemu na njem pustilo določene poškodbe, kljub temu pa so temelji delovanja sodobnega slovenskega sodstva demokratični. Čeprav imamo v Sloveniji neustrezen sistem izvolitve sodnikov v parlamentu, jedro sistema zavor in ravnovesij v praksi ni med sodno in zakonodajno vejo oblasti, temveč med sodno in izvršilno vejo oblasti. Ta pripravlja praktično celotno zakonodajo, zagotavlja materialne pogoje za delovanje sodstva, ima široka inšpekcijska pooblastila v zvezi z delovanjem sodne uprave in pomembno vlogo pri izbiri predsednika Vrhovnega sodišča RS. In končno, kar je najpomembnejše, v vsakodnevni praksi do najostrejših in najpogostejših napetosti ne prihaja v razmerju med sodstvom in parlamentom, temveč med sodstvom in predstavniki vlade. Sodniška samouprava ima pomembno in načeloma pozitivno vlogo pri krepitvi sodstva kot samostojne in neodvisne veje oblasti. Slovenskega sodstva ni mogoče samodejno enačiti s sodnimi sistemi srednje- in vzhodnoevropskih tranzicijskih držav, v katerih imajo predsedniki sodišč praktično absolutno moč in so resnični gospodarji sodstva. Kljub temu pa tudi predsedniki slovenskih sodišč postopoma pridobivajo vedno nova zakonska pooblastila na račun t. i. participativnega vodenja sodišč, pri katerem so pred tem sodelovali vsi sodniki posameznega sodišča ali sodnega oddelka. Ta trend za krepitev položaja sodstva v sistemu delitve oblasti ni ugoden. Ker so sodstvo sodniki, ima ključni vpliv na to, kakšno je slovensko sodstvo in kako močno je v razmerju do drugih dveh vej oblasti, Sodni svet RS, ki dejansko izbira bodoče sodnike. Empirična raziskava je pokazala spodbudno ugotovitev, da je temeljni kriterij, ki ga Sodni svet RS upošteva pri izbiri vseh kandidatov, ki jih predlaga v izvolitev parlamentu, njihova strokovnost.20222022-06-22 09:00:03Doktorsko delo/naloga137569sl