Karnevalizacija v zgodnji slovenski proziSagadin, Klemen (Avtor) Balžalorsky Antić, Varja (Mentor) Bjelčevič, Aleksander (Mentor) Mihail Bahtinkarnevalizacijaslovenska književnostzgodnja slovenska prozaJanez TrdinaFran LevstikJosip JurčičS pomočjo Bahtinove teorije karnevala so bila analizirana dela izbranih avtorjev, ki so ustvarjali v času začetkov slovenske proze. Bahtinova misel je predstavljena z razlago pojmov ljudska smehovna kultura, karneval in karnevalizacija. Analizirani pisatelji so Janez Trdina, Fran Levstik in Josip Jurčič, saj so bili v precejšni meri vezani na ljudsko izročilo, ki je poleg tradicije karnevalizirane literature glavni vir vpliva ljudske smehovne kulture na slovensko prozo, in so bili hkrati osrednji avtorji začetkov proznega ustvarjanja. Pri Trdini je karnevalizacija vidna v delu njegovega opusa, ki je bil najbližje ljudskemu izročilu, ali v bolj ali manj predelanih ljudskih pripovedih ali v skorajda folklorističnih opisih ljudskih običajev. Pri Levstiku sta najbolj izraziti karnevalizirani deli Martin Krpan z Vrha in Pižmar pripoveduje, kdo so bili njegovi in njegovega ščitnika Pilpoha stari dedje. Še posebej v slednjem je poleg motivno-tematskih elementov ljudske smehovne kulture izrazito prisotno tudi karnevalsko vzdušje. Z ljudsko smehovno kulturo pa ne moremo povezovati literarnega programa v Popotovanju od Litije do Čateža. Kot karnevalsko je potrebno izpostaviti še Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji gori. Čeprav je pisana kot satira na družbeno realnost Jurčičevega časa, je karnevalizirana predloga ljudske pripovedi še vedno v ospredju. Sicer je ljudska smehovna kultura pri Jurčiču prisotna povečini na jezikovni ravni. Karnevalizacija je v zgodnji slovenski prozi prisotna predvsem na ravni motivov in prizorov, malo je del, ki bi bila izrazito karnevalska.[J. Plut]20222022-06-18 07:46:41Magistrsko delo/naloga137482sl