<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=137363"><dc:title>Poznavanje demence v laični javnosti</dc:title><dc:creator>Rozman,	Maša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Tomšič,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Galof,	Katarina	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>demenca</dc:subject><dc:subject>družine</dc:subject><dc:subject>zdravljenje</dc:subject><dc:description>Uvod: Demenca je kronična napredujoča bolezen možganov, ki vpliva na vsakodnevno življenje oseb, ki zbolijo, in tudi njihove svojce. Kaže se z motnjami spomina, mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih sposobnostih ter govorjenja, izražanja in presoje. Ko se bolezen pojavi v družini je pomembno, da tisti, ki za osebo z demenco skrbijo, čim več vedo o demenci. Tako bodo lažje premagovali stresne situacije, ki jih demenca prinaša. Namen: Namen diplomskega dela je preučiti probleme, ki jih prinaša demenca, in pridobiti informacije o vedenju/poznavanju demence v splošni javnosti. Hkrati želimo raziskati, na katerih področjih se lahko v obravnavo vključi delovna terapija. Metode dela: Uporabljena je bila metoda anketiranja, ki je bila oblikovana za priložnost diplomskega dela in pilotirana na vzorcu 10 preiskovancev. Za anketiranje smo uporabili orodje na spletnem mestu 1ka.si. Vsebina ankete se je nanašala na izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, prepoznavanje znakov demence, komunikacijo, sobivanje in poznavanje možnosti oblik pomoči, ki jo skrbniki lahko pričakujejo. Ko smo pridobili 75 ustrezno rešenih vprašalnikov, se je spletno anketiranje zaključilo. Rezultati: 83 % sodelujočih prepozna demenco kot kronično napredujočo bolezen možganov. 96 % sodelujočim se zdi pomembno prepoznavanje prvih znakov. Glavne tri znake (motnje spomina, neprepoznavanje družinskih članov, časovno in prostorsko neorientacijo) prepozna večina sodelujočih. 67 % bi se počutilo negotovo, če bi njihov bližnji zbolel za demenco. Večina je seznanjena s tem, da pri demenci lahko zdravimo samo določene simptome in znake. 16 % je mnenja, da ne moremo zdraviti ničesar. Več kot polovica sodelujočih (55 %) ne pozna neformalnih oblik pomoči za osebe z demenco in njihove skrbnike/sorodnike. Skoraj vsi pa trdijo (99 %), da bi v Sloveniji potrebovali strokovno pomoč na domu za osebe z demenco in njihove skrbnike/sorodnike. Razprava in zaključek: Laična javnost sorazmerno dobro pozna znake demence in soočanje z njimi, kadar se slednja pojavi v družini. Prepoznavajo potrebo po strokovni pomoči. Sodelujoči večinoma ne vedo, da obstajajo neformalne oblike pomoči tako osebam z demenco kot njihovim sorodnikom. Novo sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi je zato dobra osnova za strokovno pomoč oz. obravnavo oseb z demenco in pomoč skrbnikom pri skrbi za te osebe. Pri tem ima pomembno mesto delovna terapija.</dc:description><dc:publisher>[M. Rozman]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-06-15 07:45:41</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>137363</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
