Pripovedovanje zgodbe kot vir informacij za oceno govorno-jezikovne produkcije slišečega otroka gluhih starševKerin, Tjaša (Avtor) Kogovšek, Damjana (Mentor) Novšak Brce, Jerneja (Komentor) PripovedovanjeOcenjevanje komunikacijskih spretnosti je pomembno, ker lahko samo na podlagi dobre logopedske diagnostike in nadaljnjega spremljanja otrokovega napredka, načrtujemo čim bolj učinkovito terapijo. Poznamo različne tehnike, ki so nam na voljo pri načrtovanju in izvedbi, in jih kot strokovnjaki moramo znati tudi uporabljati. Med temi je analiza jezikovnih zmožnosti ob pripovedovanju. V Sloveniji nimamo enotnega sistema, po katerem bi logopedi ocenjevali otrokove govorno-jezikovne zmožnosti. Ocenjevanje govorno-jezikovnih zmožnosti je pomembno pri različnih skupinah otrok, v eno takih sodijo tudi slišeči otroci gluhih staršev. Govorno-jezikovni razvoj slišečih otrok, rojenih gluhim staršem, je nekoliko bolj specifičen kot pri ostalih vrstnikih. Gre namreč za razlike v izpostavljenosti govorjenemu na eni oziroma znakovnemu jeziku na drugi strani, v prvih letih otrokovega življenja. Ugotovili smo, da si različni avtorji v raziskavah niso popolnoma enotni glede tega, ali okolje vpliva na razvoj in način komunikacije teh otrok z drugimi slišečimi ali ne. V teoretičnem delu smo najprej predstavili nekaj osnovnejših pojmov z vidika tipičnega govorno-jezikovnega razvoja in težave, ki se pri tem lahko pojavijo. V nadaljevanju se usmerimo predvsem na povezavo med svetovoma gluhih in slišečih, na medsebojno komunikacijo ter interakcije s slišečimi. Poudarek je tudi na nekaterih izkušnjah slišečih oseb, ki jim je znakovni jezik materni jezik, podrobno pa so predstavljene še nekatere posebnosti slišečih otrok gluhih staršev, imenovanih »CODA« ter napotki za delo s tovrstno skupino otrok. Različni avtorji navajajo, da nam pripoved poda pomembne informacije o otrokovem jezikovnem in pragmatičnem znanju. Zato smo preko uporabe standardiziranega Preizkusa za pripovedovanje zgodbe (v nadaljevanju: PPZ): Rokavička in Žabji kralj, analizirali jezikovne zmožnosti otroka. Glede na starost deklice v času preverjanja pripovedovanja obeh pripovedi smo izbrali ustrezno predlogo (PPZ: Žabji kralj) in tako analizirali pragmatične zmožnosti deklice glede na norme v priročniku, ki so določene na podlagi pripovedovanja vrstnikov. Obe pripovedi smo podrobneje analizirali še glede na dodatno zastavljene kriterije, preko katerih lahko logopedi pridobimo informacije o govorno jezikovnem statusu otroka na podlagi pripovedovanja zgodbe s poudarkom na produkciji oziroma izražanju. Cilj analize je predstaviti potek govorno-jezikovnega razvoja slišečega otroka gluhih staršev ter preverjati napredek, do katerega je prišlo v obdobju dveh let. Deklica je v tem času vstopila v šolo, ves čas je imela strokovno podporo (logoped, specialni pedagog), kar se je odražalo tudi pri njenem nastopu in govoru. Ugotovitve so pokazale, da so dekličina močna področja vživljanje v like zgodbe, pokazala je empatijo in podkrepila svoji pripovedi z neverbalnimi znaki. V obeh obdobjih pripovedi se je največ težav pokazalo pri sami strukturi povedi, povedi so bile preproste, prisotna je bila šibka uporaba pomožnih glagolov, manj pravilnemu oz. nepravilnemu oblikovanju in naglaševanju določenih besed. Ugotovili smo, da glede na kriterije iz pripovedi, dekličin obseg besednjaka sodi v povprečje, je pa kvaliteta teh besed drugačna, kot bi pričakovali glede na njeno starost. Sama uporaba besed ni bila vedno ustrezna, občasno so se pojavljale tudi nekatere artikulacijske težave. Deklica pri komunikaciji ločuje med pogovorom s starši, med katerim uporablja pretežno znakovni jezik, in med pogovorom s slišečimi, s katerimi uporablja govor, občasno tudi kretnje znakovnega jezika. Njena neverbalna komunikacija je močno izražena, pogoste so geste, ki nakazujejo določeno vedenje.20222022-05-12 07:48:37Magistrsko delo/naloga136592sl