Analiza telesne dejavnosti in parametrov kakovosti življenja sladkornih bolnikov tipa 2 v času epidemije COVID-19Uršič, Neja (Avtor) Dolenec, Aleš (Mentor) Štotl, Iztok (Komentor) telesna dejavnostsladkorna bolezen tipa 2kakovost življenjaV magistrskem delu smo raziskali stopnjo telesne dejavnosti sladkornih bolnikov tipa 2 v času epidemije COVID-19 in ugotavljali morebitne povezave med telesno dejavnostjo in parametri kakovosti življenja ter zdravljenja pri teh bolnikih. Telesno dejavnost smo raziskovali s pomočjo GPAQ vprašalnika. Glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) smo ločili tiste, ki dosegajo priporočila (≥600 MET) in tiste, ki ne dosegajo priporočil (<600 MET). Nadaljnje smo jih delili še na visoko telesno dejavne, zmerno telesno dejavne in nizko telesno dejavne. Na kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove, v UKC Ljubljana, smo pred rednim ambulantnim pregledom, bolnike seznanili z možnostjo sodelovanja pri omenjeni raziskavi. Končni vzorec je predstavljalo 54 posameznikov z diagnozo sladkorne bolezni tipa 2, od tega je večinski vzorec predstavljal moški spol (n=41), vključenih ženskega spola je bilo 13. Povprečna starost preizkušancev moškega spola je znašala 57,3 ± 8,3 let, od diagnoze sladkorne bolezni je v povprečju minilo 12,8 ± 9,2 let, telesna masa je znašala 97,1 ± 17,5 kg, telesna višina pa 177,1 ± 7,7 cm. Pri preizkušankah (ženski spol) je bila povprečna starost 54,4 ± 9,8 let, trajanje sladkorne bolezni 9,2 ± 7,9 let, izmerjena telesna masa je znašala 81,3 ± 15,7 kg, telesna višina pa 164,7 ± 6,4 cm. Vključeni v raziskavo so individualno, preko telefonskega pogovora odgovorili na vprašalnik o telesni dejavnosti (GPAQ), vprašalnik o pojavnosti hipoglikemij in v slovenščino preveden PROM in PREM vprašalnik Švedskega nacionalnega registra diabetesa (NDR). Klinične podatke (glikiran hemoglobin, krvni tlak, terapija, pridružene bolezni, ipd.) smo pridobili pred rednim ambulantnim pregledom. Rezultati raziskave so pokazali, da je večina (88,9 %) preizkušancev kljub omejitvam v času epidemije COVID-19 dosegala zadostno tedensko količino telesne dejavnosti, glede na priporočila za telesno dejavnost sladkornih bolnikov tipa 2. Skoraj polovica (48,1 %) preizkušancev je ocenila, da je ostala enako telesno dejavna v času epidemije. Vseeno jih je 31,5 % poročalo, da so bili manj telesno dejavni, 11,1 % pa, da so bili dosti manj telesno dejavni. Pogostejše hipoglikemije v času epidemije je v našem vzorcu navedlo 14,8 % preizkušancev, v 57,3 % pa so navedli, da še nikoli niso občutili simptomov hipoglikemije. Korelacij med telesno dejavnostjo preizkušancev in parametri kakovosti življenja in oskrbe (PROM in PREM) sladkorne bolezni nismo zaznali. Zaključki našega dela so pokazali, da so preizkušanci v času epidemije COVID-19 dosegli priporočene minute telesne dejavnosti na teden. Pojavnost hipoglikemij se ni bistveno povečala. Prav tako pa nismo ugotovili nobene povezanosti med telesno dejavnostjo in kakovostjo življenja ter boljšo oskrbo sladkorne bolezni.20222022-05-11 07:15:02Magistrsko delo/naloga136548sl