<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=136087"><dc:title>Dosegljivost zaposlenih: med teorijo in prakso</dc:title><dc:creator>Vrbančič,	Karin	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Franca,	Valentina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>dosegljivost</dc:subject><dc:subject>dosegljivost zaposlenih</dc:subject><dc:subject>delovni čas</dc:subject><dc:subject>čas počitka</dc:subject><dc:subject>pravica doodklopa</dc:subject><dc:description>Globalizacija ter razvoj in velik napredek tehnologije, predvsem informacijskokomunikacijske,
sta močno vplivala na načine dela, hkrati pa tudi na nove, drugačne
možnosti organizacije dela. Vse našteto prinaša povsem nove izzive, ne le za zaposlene in
delodajalce, temveč tudi za državo in zakonodajalce. Z uporabo telefona, svetovnega spleta
in mobilnih aplikacij ter elektronske pošte kjer koli in kadar koli se omogoča stalna
dosegljivost zaposlenih, ki za opravljanje dela po večini niso več tako izrazito vezani na
prostore delodajalca. Takšne oblike dela prinašajo veliko prednosti za zaposlene, ki so lahko
pri organizaciji svojega delovnega časa bolj »svobodni«. Poleg tega prinašajo tudi precej
tveganj, med katerimi sta težje vodenje evidence delovnega časa in posledično okrnjen
nadzor nad omejitvami tega, predvsem pa takšne oblike dela omogočajo, da se zanemarijo
pravila o neprekinjenih odmorih in počitkih ter nadurnem delu, kar povečuje nevarnost
oziroma ogroža varnost in zdravje delavcev, prav tako pa negativno vpliva na usklajevanje
dela in družine. Posledice se kasneje odražajo tako na ravni zaposlenih kot tudi v
organizacijah in ne nazadnje na državni ravni. Po letu 2020, ki ga je zaznamovala pandemija
covida-19 in se je način dela izrazito spremenil in prilagodil spremembam, je postala vse
glasnejša razprava med socialnimi partnerji tako na ravni EU kot na nacionalni ravni o tem,
kako ob pojavnosti novih oblik dela, ki prinašajo veliko prednosti za vse vpletene strani in
so hkrati tudi neizogibna posledica digitalizacije, uporabljati pravila o omejitvah delovnega
časa, z namenom preprečevanja prekomerne obremenjenosti zaposlenih, predvsem pa o
tem, kako prilagoditi oziroma nadgraditi zakonodajo, da bi sledila spremembam, ki se
pojavljajo na področju delovnega časa.
Magistrsko delo proučuje slovensko pravno ureditev področja omejevanja delovnega časa
delavcev in pravni vidik zagotavljanja počitka zaposlenih, pomanjkljivost ureditve na
področju dosegljivosti zaposlenih izven delovnega časa ter možnost uvedbe dobrih praks iz
drugih držav Evropske unije v slovenski pravni red. Analiza slovenske pravne ureditve na
področju omejevanja delovnega časa in omejevanja dosegljivosti izven delovnega časa
delavcev prikazuje pomanjkljivo pravno ureditev na navedenem področju in s tem poudari
vlogo države (s svojimi instituti omejevanja) pri vplivu na pravico delavcev do izključitve. V
zadnjem letu so pandemija covida-19 in z njo uveljavljenimi ukrepi za njeno zajezitev – med
katerimi je bil najbolj razširjen delo od doma – še izraziteje prikazali problem pomanjkljive
pravne ureditve dosegljivosti zaposlenih, hkrati pa izpostavili potrebnost ureditve tega
področja.</dc:description><dc:publisher>[K. Vrbančič]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-04-12 09:55:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>136087</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
