Operativno zdravljenje bolnikov z osteohondralno lezijo talusaBrulc, Urban (Avtor) Drobnič, Matej (Mentor) Stražar, Klemen (Komentor) GleženjTalusOsteohondralna lezijaDebridementMikrofraktureMezenhimske matične/stromalne celiceOsteohondralni nadomestekKvaliteta življenjaTelesna aktivnostBolečinaOdpoved presadkaUvod: V raziskavi smo: 1) Analizirali vpliv intrinzičnih dejavnikov na predoperativno stanje bolnikov z osteohondralno lezijo talusa (OLT); 2) Primerjali predoperativno stanje bolnikov z OLT z bolniki pred drugimi pogostimi operativnimi posegi na gležnju; 3) Primerjali uspešnost operativnega zdravljenja OLT z različnimi kirurškimi metodami, ter preučili vpliv intrinzičnih dejavnikov na stanje po operaciji. Metode: Preučili smo skupino 610 bolnikov po operaciji gležnja v obdobju med 2009-2018. Vsi bolniki so predoperativno izpolnili standardizirane vprašalnike FAOS (Foot and Ankle Outcome Score), EQ-5D (European Quality of Life in 5 Dimensions) in TAS (Tegner lestvico aktivnosti). 1) Iz primarne kohorte smo izbrali bolnike, ki so bili v opazovanem obdobju operativno zdravljeni zaradi kakršnekoli OLT. Z modelom linearne regresije smo analizirali vpliv značilnosti bolnika in karakteristike gleženjskega sklepa na predoperativno stanje. 2) Iz primarne kohorte smo izbrali samo bolnike, ki so bili operirani zaradi izolirane problematike gležnja: 19 primarna OLT (P-OLT), 18 revizijska OLT (R-OLT), 22 osteoartroza (OA), 15 lateralna nestabilnost gležnja (LN), 20 sprednji (S-US), 13 zadnji (Z-US) in 16 kombinirani utesnitveni sindrom (K-US). Med skupinami smo primerjali aktivno gibljivost, delovanja gležnja, kvaliteto življenja in telesno aktivnost pred operacijo. 3) Bolniki iz točke 1 so bili zdravljeni s 4 različnimi kirurškimi metodami. Po operaciji smo bolnikom ponovno razposlali standardizirane vprašalnike. S parnimi testi smo preverjali predoperativne in pooperativne vrednosti vprašalnikov. Z modeli logistične regresije smo analizirali uspešnost različnih kirurških metod glede na lastnosti bolnika in karakteristike gležnja. Za ovrednotenje preživetja presadkov je bil uporabljen Cox-ov regresijski model sorazmernih tveganj. Rezultati: 1) Model linearne regresije razkrije korelacijo med spolom, indeks telesne mase (ITM), Kellgren-Lawrence (KL) stopnjo artroze in predoperativno vrednostjo vprašalnikov FAOS in TAS. 2) Pri vseh analiziranih gleženjskih patologijah smo zaznali statistično pomembno slabše predoperativne vrednosti vseh vprašalnikov v primerjavi z zdravo populacijo. Najizrazitejše poslabšanje je bilo prisotno v skupinah R-OLT ter OA. 3) Vse pooperativne vrednosti FAOS in EQ-5D vprašalnikov so se statistično pomembno zvišale glede na predoperativne. Starost, spol, ITM, etiologija OLT, trajanje simptomov, lokacija lezije, spremljajoči posegi, KL stopna artroze in operativna metoda niso pomembno vplivali na pooperativne vrednosti vprašalnikov. Enoletno preživetje presadkov je bilo 100% ne glede na spol; 5-letno preživetje je bilo 77% moški (M) oz. 47% ženske (Ž). Cox-ov regresijski model sorazmernih tveganj razkrije 1,6-krat večje tveganje za odpoved presadka pri ženskah. Zaključki: 1) Ženski spol, višji ITM in višja KL stopnja artroze so napovedni dejavniki za slabše predoperativno stanje bolnikov z OLT. 2) Bolniki z OLT pred operativim posegom imajo slabše funkcionalno stanje gležnja in znižano kvaliteto življenja glede na zdravo populacijo. V primerjavi z drugim pogostimi patologijami gležnja, primarne OLT zmanjšajo delovanje gležnja primerljivo kot lateralna nestabilnost in utesnitveni sindromi, medtem ko recidivi OLT znižajo delovanje gležnja podobno kot napredovala osteoartroza tega sklepa. 3) Različne operativne metode so pomembno izboljšale stanje bolnikov z OLT. Značilnosti bolnika in uporabljena kirurška metoda niso vplivale na izid operativnega zdravljenja. Preživetje presadkov se po 2 letih slabša, izrazitejše pri ženskah.20222022-04-08 07:15:14Doktorsko delo/naloga136026sl