Učiteljevo izražanje jeze v razredu ter pedagoški in socialno-čustveni vidiki poučevanjaKošir Lovšin, Irena (Avtor) Polak, Alenka (Mentor) učiteljV razredu učitelji doživljajo in izražajo različna čustva. Teoretične in empirične ugotovitve domačih in tujih raziskav kažejo, da učiteljeva čustva v razredu pomembno vplivajo na učenčevo motiviranost za učenje, na kakovost medsebojnih odnosov in na razredno klimo. Med najpogostejšimi čustvi, ki jih učitelji doživljajo in izražajo v odnosu do učencev, je tudi jeza. Pri učiteljih se jeza najpogosteje sproži kot odziv na učenčevo vedenje, ki ga učitelji ocenijo kot neustrezno. V znanstveni literaturi nismo zasledili raziskave, v kateri bi avtorji ugotavljali, kako je izražanje jeze učiteljev četrtih in petih razredov devetletnih osnovnošolskih programov povezano s pedagoškimi in socialno-čustvenimi vidiki poučevanja, zato smo se odločili, da bomo omenjeno področje preučili, tako z vidika zaznavanja učiteljev kot tudi z vidika zaznavanja učencev. V empirični raziskavi je sodelovalo 100 učiteljev 4. in 5. razredov ter 1552 njihovih učencev iz različnih osnovnih šol po Sloveniji. Podatke smo zbirali z več različnimi avtorsko oblikovanimi anketnimi vprašalniki. Zanimalo nas je, kakšna so prepričanja učencev in učiteljev o izražanju učiteljeve jeze, kateri dejavniki in situacije sprožajo jezo pri učiteljih, na kakšne načine učitelji jezo v razredu izražajo, katere cilje želijo učitelji s posameznimi načini izražanja jeze doseči v odnosu do učencev in v kakšnem medsebojnem odnosu so te spremenljivke z različnimi pedagoškimi in socialno-čustvenimi vidiki poučevanja. Dobljeni rezultati kažejo, da se učitelji najbolj strinjajo, da se učenci od njih učijo, kako naj tudi sami izražajo jezo, učenci pa se največkrat strinjajo, da se učitelji smejo razjeziti samo takrat, ko imajo za to utemeljene razloge. Tako učitelji kot njihovi učenci zaznavajo, da se učitelji zaradi neustreznega vedenja učencev v povprečju redkokatero šolsko uro jezijo. Učenci menijo, da se učitelji v povprečju redko jezijo zaradi dejavnikov in situacij, ki izhajajo iz njihovega lastnega vedenja in osebnosti, učitelji pa so zase v povprečju mnenja, da se zaradi slednjega nikoli ne jezijo. Tako učitelji kot učenci zaznavajo, da se učitelji pri pouku jezijo na asertivni način, to je tako, da npr. ob svoji jezi opredelijo razloge zanjo in učencem povedo, kako se počutijo. Oboji menijo, da se na tak način v povprečju razjezijo skoraj vsako šolsko uro, na agresivni način – tako, da iz jeze vpijejo, grozijo, grdo gledajo idr. – pa v povprečju menijo, da se jezijo redkokatero šolsko uro. Po mnenju učencev želijo učitelji z izražanjem svoje jeze navzven pri učencih doseči predvsem spremembo njihovega vedenja. Učitelji navajajo, da v situacijah doživljanja jeze z različnimi pristopi poleg spremembe vedenja učencev skušajo doseči tudi bolj kompleksne spremembe, kot npr. spodbuditi učenčevo ozaveščanje, razumevanje in občutenje konkretne situacije. Manj kot so učitelji prepričani, da izražanje jeze pred učenci ni primerno, da bi morali svojo jezo učencem utemeljiti ali da s svojo jezo lahko slabo vplivajo nanje, pogosteje tudi zaznavajo, da npr. hvalijo in spodbujajo učence pri delu, jim predstavijo kriterije ocenjevanja, vključujejo njihove ideje pri delu v razredu ipd. Pogosteje kot učitelji pri sebi prepoznajo jezo iz različnih razlogov (npr. zaradi medsebojnega prepiranja učencev, lastne slabše pripravljenosti na pouk), redkeje prepoznavajo pozitivne značilnosti svojega vodenja učne ure (npr. razumljivo razlagajo učno snov ali pa učencem omogočijo dodatno pojasnilo učne snovi). Učitelji, ki pogosteje pri sebi zaznavajo, da se jezijo na asertivni način, v skladu z rezultati te empirične študije pogosteje zaznavajo pozitivne vidike poučevanja. Učitelji, ki se pogosteje jezijo na agresivni način, pa pri sebi pogosteje zaznavajo nekatere negativne vidike poučevanja (npr. da pogosteje opozarjajo učence, da oni vodijo delo v razredu ali pa opominjajo učence za vsako malenkost). Empirične raziskave izpostavljajo pomen profesionalne refleksije v procesu preoblikovanja prepričanj učiteljev o izražanju jeze v razredu. Primernejše uravnavanje jeze je pri učiteljih mogoče predvsem z večjo čustveno samokontrolo in s spremembo načina odzivanja v različnih situacijah, ki jezo pri učitelju sprožajo. V izobraževalnih institucijah bi bilo v ta namen smiselno uvesti različna izobraževanja, namenjena tako študentom kot učiteljem v praksi, ki bi temeljila na oblikovanju in razvijanju veščin asertivnega izražanja jeze v razredu in na kritičnem (samo)reflektiranju neustreznih odzivov v tovrstnih situacijah.20222022-03-17 10:53:39Doktorsko delo/naloga135526sl