<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=135293"><dc:title>Karakterizacija tvorbe gvanozinskih nanožic z metodami sipanja svetlobe</dc:title><dc:creator>Pšeničnik,	Tomaž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Drevenšek Olenik,	Irena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Spindler,	Lea	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>oligonukleotidi DNK</dc:subject><dc:subject>G-kvarteti</dc:subject><dc:subject>G-kvadrupleksi</dc:subject><dc:subject>G-žičke</dc:subject><dc:subject>Brownovo gibanje</dc:subject><dc:subject>dinamično sipanje svetlobe</dc:subject><dc:subject>diferenčna dinamična mikroskopija</dc:subject><dc:description>Optični metodi dinamično sipanje svetlobe (DLS) in diferenčna dinamična mikroskopija (DDM) sta primerni eksperimentalni tehniki za zaznavanje submikronskih delcev v različnih suspenzijah. V našem primeru so to vodne suspenzije z gvaninom bogatih oligonukleotidov DNK, ki ob prisotnosti primerne koncentracije kationov, kot sta recimo Na+ ali K+, tvorijo daljše strukture imenovane G-žičke. Metodi sta osnovani na sipanju svetlobe in izračunu avtokorelacijske funkcije intenzitete svetlobe zaznane na fotopomnoževalki ali zelo hitri kameri. Kljub temu, da je princip merjenja pri omenjenih metodah različen, se rezultati - na podlagi primernega matematičnega modela - med seboj dopolnjujejo in so primerljivi. Z navedenima metodama smo določili difuzijske koeficiente sipalcev suspenzij, iz katerih smo ugotovili, katere mutacije začetnega oligonukleotida d(G2AG4 AG2) tvorijo G-žičke ter kolikšna je dolžina teh žičk. Zaznali smo G-žičke različnih velikosti, katerih efektivne dolžine so v razponu od L min ⠼ 20 nm do L max ⠼ 140 nm.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-03-06 08:15:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>135293</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>