Izkušnje in doživljanje mater otrok z epilepsijoMatovina, Ivana (Avtor) Žvelc, Gregor (Mentor) epilepsijamatere otrok z epilepsijodoživljanjeizkušnjespoprijemanjeV magistrskem delu sem preučevala izkušnje in doživljanje mater otrok z epilepsijo. Osredotočila sem se na doživljanje mater ob prejeti diagnozi, kako se s tem spoprijemajo, kako to vpliva nanje osebno, kako na družino in družinsko dinamiko, službo, vsakodnevne aktivnosti ter na razne izkušnje, predvsem kako je potekalo sodelovanje z zdravniki ter informiranje vrtcev ali šol o bolezni otroka in odziv le-teh. V raziskavo je bilo vključenih 12 mater otrok z epilepsijo, s katerimi sem opravila polstrukturirani intervju. Po postopku utemeljene teorije je nastalo šest glavnih kategorij s pripadajočimi podkategorijami. Matere so poročale o predvsem negativnih občutjih ob prejeti otrokovi diagnozi in ob epileptičnih napadih otrok, kjer prevladujeta predvsem občutka šoka in strahu. Nekatere udeleženke so se sicer na začetku z diagnozo otrok težko sprijaznile, nekaterim pa je to prineslo olajšanje. Matere so poročale o vplivu otrokove diagnoze na različna področja v življenju. Pri družinskih odnosih so tako poročale o večji povezanosti z otrokom in o spodbujanju občutka normalnosti ter hkrati o oddaljitvi s partnerjem in o trudu ohranjanja odnosov z ostalimi družinskimi člani. Med drugim so poročale tudi o ostalih spremembah, predvsem o prilagajanju otrokovim potrebam, o težavah pri iskanju varstva za otroka, težavah s spanjem in o prilagajanju potovanj in službenega dela za potrebe otroka. Pri izkušnjah v zdravstvu so udeleženke poročale o pozitivnih izkušnjah, predvsem o dobrem sodelovanju in izmenjavanju informacij z zdravniki, in negativnih izkušnjah, predvsem o skopem informiranju in potrebi po samoiniciativnosti pri otrokovi obravnavi. Pri vpisu otrok v vrtec so matere poročale večinoma o pozitivnih izkušnjah, nekaj negativnih izkušenj pa so imele predvsem v šoli, kjer so izpostavile nerazumevanje otrokovih potreb. Za spoprijemanje se matere poslužujejo različnih strategij, pri čemer prevladuje pogovor z bližnjimi in družinami s podobnimi izkušnjami, skrb zase ter iskanje informacij o epilepsiji. Na podlagi ugotovitev so v zaključku opisani tudi primeri, kjer bi lahko psihologi pomagali pri lažjem premagovanju ovir staršev in otrok na različnih področjih.[I. Matovina]20222022-03-01 08:38:01Magistrsko delo/naloga135207sl