Primerjava anaerobne kapacitete in nekaterih telesnih značilnosti med kolesarji različnih disciplinŽmavc, Nal (Avtor) Rauter, Samo (Mentor) Hadžić, Vedran (Komentor) Wingateanaerobna kapacitetaanaerobna močkolesarstvokriteriji uspešnostiUspeh v kolesarstvu je odvisen od številnih dejavnikov. Eden glavnih je vzdržljivost, pomembna pa je tudi moč, še posebej pri pospeševanju, vožnji v strme klance, za zaključke dirk. Za preverjanje tovrstne sposobnosti kolesarjev uporabljamo teste za oceno anaerobnih sposobnosti. Mi smo uporabili 30-sekundni Wingate test, vsakemu kolesarju pa smo izmerili še telesno višino in sestavo telesa z bioimpedančno metodo. Glavni namen magistrske naloge je bil primerjava anaerobne kapacitete med gorskimi kolesarji v spustu, enduru, krosu in cestnimi kolesarji. Želeli smo ugotoviti razlike v telesnih značilnostih in anaerobni kapaciteti med posameznimi kolesarskimi disciplinami, ugotoviti povezavo tega s tekmovalno uspešnostjo ter kriterije nadpovprečno uspešnega kolesarja za vsako disciplino posebej. V analizo je bilo vključenih 39 kolesarjev (9 kolesarjev v enduru, 10 kolesarjev v spustu, 9 kolesarjev v krosu in 11 cestnih kolesarjev), starejših od 18 let, ki tekmujejo pod okriljem KZS. Za obdelavo podatkov smo uporabili program IBM SPSS Statistics, kjer smo za ugotavljanje razlik v povprečjih uporabili enosmerno ANOVO za neodvisne vzorce, za ugotavljanje povezanosti med tekmovalno uspešnostjo in posameznimi spremenljivkami pa Pearsonovo korelacijo med pari spremenljivk. Pri vseh statističnih analizah je bila upoštevana stopnja tveganja α = 5 %. Pri primerjavi telesne teže so bile razlike statistično značilne med disciplinama spust in kros (75,6 kg in 67,6 kg). Blizu statistične značilnosti je bila tudi primerjava disciplin enduro in kros (74,9 kg in 67,6 kg). Statistično značilne so bile razlike v % maščobe med tekmovalci endura, krosa in cestnega kolesarstva (14,4 %, 10 % in 8,5 %). Med istimi disciplinami je bila razlika tudi v % mišičevja (48,8 %, 51,2 % in 52,3 %). Statistično značilne razlike so bile zaznane tudi za ITM, vendar Post Hoc testi dejanskih razlik niso zaznali. Največja razlika je bila med kolesarji v spustu oz. kolesarji v enduru in kolesarji krosa (23,3 za spust in enduro in 21,1 za kros kolesarje). Rezultati, izmerjeni na Wingate testu, med disciplinami niso pokazali statistično značilnih razlik. Največja razlika je bila pri indeksu utrujenosti, ki je bil pri cestnih kolesarjih nižji kot pri kolesarjih ostalih disciplin (55,3 % proti > 60 % pri ostalih). Prav tako ni bilo statistično značilnih razlik med disciplinami pri absolutni in relativni anaerobni kapaciteti. Preverili smo povezanost tekmovalne uspešnosti z izmerjenimi telesnimi lastnostmi in sposobnostmi. Pri disciplini enduro je bila statistično značilna povezava med tekmovalno uspešnostjo in telesno težo, mišičevjem (kg) in minimalno močjo. Uspešnejši so bili tisti z višjo telesno težo, več mišičevja in večjo minimalno močjo. Pri spustu statistično značilnih povezav s tekmovalno uspešnostjo ni bilo. Pri krosu je bila statistično značilna povezava med tekmovalno uspešnostjo in telesno višino, relativnim upadom moči in relativnim upadom moči na sekundo. Uspešnejši so bili višji kolesarji z večjim relativnim upadom moči in relativnim upadom moči na sekundo. Pri cestnih kolesarjih je bila statistično značilna povezava med tekmovalno uspešnostjo in starostjo ter minimalno močjo. Uspešnejši so bili starejši kolesarji z večjo minimalno močjo. Ustvarili smo tudi kriterije nadpovprečnega kolesarja tekmovalca za vsako disciplino posebej, na podlagi katerih se lahko vsak kolesar po opravljenem Wingate testu primerja z najboljšimi.20212022-01-01 07:15:09Magistrsko delo/naloga134225sl