Zgodnja obravnava in podpora otrokom z gluhoslepoto ter njihovim staršemKenda, Marjana (Avtor) Zaviršek, Darja (Mentor) hendikepgluhoslepotazgodnja obravnavapodporastarši otrok z oviramiMagistrsko delo raziskuje, kako poteka zgodnja obravnava otrok z gluhoslepoto, kakšen je njen pomen za njih ter njihove starše, kakšno podporo prejemajo ter kakšna je vloga socialnih delavk v okviru zgodnje obravnave otrok z ovirami ter svetovalnih delavk v vzgojno-izobraževalnih institucijah pri zagotavljanju takšne podpore. Magistrsko delo temelji na izkušnjah in mnenjih staršev, ki imajo otroka z gluhoslepoto, mladostnikov z gluhoslepoto, svetovalnih delavk, zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih institucijah, ter socialnih delavk zaposlenih v centrih za zgodnjo obravnavo, ki sem jih pridobila s pomočjo kvalitativne raziskave. Na podlagi rezultatov sem ugotovila, da so bili vsi otroci z gluhoslepoto deležni zgodnje obravnave, ki se je med njimi precej razlikovala, a nobena ni zelo jasno naslavljala stanja gluhoslepote. Sodelujoči so mnenja, da je zgodnja obravnava za otroka z gluhoslepoto zelo pomembna in da je ključnega pomena, da se otroku čim prej postavi diagnozo ter se z njim začne neposredno delati za zagotovitev optimalnega razvoja. Kljub temu, da starši v sklopu zgodnje obravnave posebej naslovljene podpore niso bili deležni, jim je bila zelo pomembna, saj jim je vzbujala občutek, da niso sami, ter jim predstavljala pomemben vir informacij. Pred vstopom v vzgojno-izobraževalno institucijo otroci z gluhoslepoto poleg zdravstvenih obravnav niso prejeli nobene podpore. Tudi starši pred vstopom otroka v vzgojno-izobraževalno institucijo niso prejeli nobene podpore. Ravno tako med otrokovim obiskovanjem vzgojno-izobraževalne institucije večina staršev ni prejela posebej naslovljene podpore, saj je bila ta usmerjena v otroka. Podpora in prilagoditve, ki so jih prejemali otroci z gluhoslepoto med obiskovanjem vzgojno-izobraževalne institucije, so se zelo razlikovale. Izpostavljenih je bilo kar nekaj pomanjkljivosti podpore, ki so bile povezane predvsem z neznanjem in neusposobljenostjo različnih strokovnjakov za delo z otrokom z gluhoslepoto ter splošnim nerazumevanjem stanja gluhoslepote ter s tem povezane specifičnosti potreb oseb z gluhoslepoto. Socialne delavke v sklopu zgodnje obravnave in svetovalne delavke v vzgojno-izobraževalnih institucijah v večini primerov niso imele nobene posebne vloge pri podpori otrokom z gluhoslepoto in njihovim staršem. Moji predlogi za izboljšanje stanja so povezani zagotovitvijo stalne in kontinuirane pomoči in podpore tako otrokom z gluhoslepoto kot njihovim staršem ter ozaveščanjem in izobraževanjem širše laične in strokovne javnosti o gluhoslepoti ter pomenu identifikacije in njenega razumevanja za zagotavljanje kakovostne podpore.[M. Kenda]20212021-11-19 09:00:16Magistrsko delo/naloga133274sl