<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=132386"><dc:title>Strategije izrekanja prošenj v angleščini: Raziskava pragmatičnih kompetenc slovenskih govorcev</dc:title><dc:creator>Grčar,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Stopar,	Andrej	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>pragmatična zmožnost</dc:subject><dc:subject>prošnja</dc:subject><dc:subject>posrednost</dc:subject><dc:subject>zunanja modifikacija</dc:subject><dc:subject>notranja modifikacija</dc:subject><dc:description>Da bi obvladali angleški jezik, morajo nematerni govorci poleg jezikovnih zmožnosti usvojiti tudi pragmatične zmožnosti. Kot študija govornih dejanj to magistrsko delo raziskuje, kako slovenski govorci realizirajo prošnje v angleščini in s primerjanjem njihovih strategij s strategijami maternih govorcev angleškega jezika ponuja vpogled v njihove pragmatične zmožnosti. Podatki so bili pridobljeni s testom dopolnjevanja diskurza s petimi situacijami in analizirani v skladu s kodirnimi kategorijami, kot jih je predstavila Schauer (2009). Prošnje so bile kategorizirane glede na njihovo neposrednost. Slovenski govorci so na splošno seznanjeni s pojmom konvencionalizirane posrednosti, vendar kljub temu pretirano uporabljajo neposredne strategije, kar je primer negativnega transferja iz slovenskega jezika. Takšne ugotovitve potrjujejo, da visoka korelacija med posrednostjo in vljudnostjo ni univerzalen pojav. Študija notranje in zunanje modifikacije kaže, da slovenski govorci uporabljajo raznolike modifikatorje in jih ponavadi realizirajo tako pogosto kot materni govorci, vendar včasih z drugačnimi nameni in v drugačnem kontekstu.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-10-23 07:45:28</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>132386</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>