Odgovornost zaščititi v primeru pandemije COVID-19Hrvatič, Sergeja (Avtor) Sancin, Vasilka (Mentor) odgovornost zaščititiR2Ppandemija COVID-19sovražnostihudodelstva zoper človečnostgenocidvojna hudodelstvaOdgovornost zaščititi (R2P) je bila sprejeta kot odziv na humanitarne katastrofe ob prelomu tisočletja, ko države niso zaščitile svojega prebivalstva pred grozodejstvi. Čeprav formalno ne gre za pravno normo, vsebinsko odraža obstoječe mednarodnopravne obveznosti držav, ki vključujejo preprečevanje hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in genocida. (Ne)spopadanje s pandemijo per se ne sodi v okvir R2P, vendar to ne pomeni, da zanjo ni izjemnega pomena. Izbruh pandemije COVID-19 je mednarodno skupnost postavil pred resen izziv. Poleg zdravstvene je prinesla še ekonomsko in socialno krizo, kar predstavlja resen dejavnik tveganja za pojav ali pospešitev grozodejstev, ki jih morajo države skladno z R2P preprečevati. K dolgotrajnejši prekinitvi sovražnosti, ki bi omogočila dostavo humanitarne pomoči najbolj ranljivim in uspešnejšo zajezitev pandemije, pa jih niso prepričali niti pozivi generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov niti Generalne skupščine, Varnostnega sveta ali Sveta za človekove pravice, kar je posledično že tako marsikje težke življenjske razmere prebivalstva le še poslabšalo. Glede na takšno ravnanje držav se postavlja vprašanje, ali bi lahko neustrezno spopadanje s pandemijo rezultiralo celo v hudodelstvu zoper človečnost ali v kontekstu oboroženega spopada v vojnem hudodelstvu. Magistrsko diplomsko delo se tako osredotoča na vprašanja kako, če sploh, se spremeni odgovornost držav v času pandemije, kakšen vpliv ima slednja na R2P, ali je pandemijo mogoče nasloviti v okviru R2P ali pa bi le-to pomenilo izkrivljanje doseženega konsenza iz l. 2005.20212021-10-22 09:00:01Magistrsko delo/naloga132348sl