Pregled raziskav ligandov za sialično kislino vežoča lektina imunoglobulinskega tipa 7 in 8Gicheva, Sofija (Avtor) Mravljak, Janez (Mentor) receptorji Siglecsialične kislineglikomimetikiOzadje: Sialične kisline se nahajajo na koncu sladkornih verig glikoproteinov in celičnih komponent, ki gradijo glikokaliks. Ta obdaja celične membrane in je udeležen v številnih medceličnih interakcijah. Sialične kisline so prav tako udeležene v številnih fizioloških in patofizioloških procesih. Potrjeno je, da so udeležene pri okužbah z različnimi patogeni, pri motnjah delovanja imunskega sistema in rakavih obolenjih. Tvorijo interakcije z lektini, in sicer s selektini, faktorjem H in lektini imunoglobulinskega tipa, ki vežejo sialične kisline (Siglec). Namen dela: Siglec-7 in Siglec-8 sta najmanj proučena receptorja iz družine Siglec receptorjev. Izhajajoč iz tega vidika je namen magistrske naloge pregled obstoječih raziskav, ki opisujejo interakcije Siglec-7 ter Siglec-8 z glikomimetiki sialičnih kislin. Obravnavali smo majhne molekule, ki imajo učinkovinam podobne lastnosti in so zasnovane na sialičnih kislinah. Osredotočili smo se na interakcije, ki jih tvorijo s tarčo, z vidika selektivnosti in afinitete vezave. Metode: Pri izboru raziskav smo sledili smernicam »Priporočene postavke poročanja za sistematični pregled in metaanalizne protokole« (PRISMA). Določili smo iskalni niz, na podlagi katerega smo dobili raziskave, ki so vsebovale podatke o ligandih Siglec-7 oziroma Siglec 8, njihovi strukturi in afiniteti vezave. Vključili smo tudi nekaj raziskav, ki opisujejo mehanizem razvoja patofizioloških sprememb in vpliv sialičnih kislin ob tem, in pa raziskave, ki opisujejo receptorje Siglec. Rezultati: Upoštevajoč smernice PRISMA smo iz PubMed in Web of Science izbrali 21 člankov, ki smo jih obravnavali. Naredili smo analizo raziskav po državi in letu objave. Nato smo opisali značilnosti vsake raziskave in podrobneje opisali tiste, ki najbolj ustrezajo namenom magistrske naloge. Podrobneje smo opisali še strukturo glikomimetikov, ki se najmočneje vežejo z receptorjema, predstavljenima z vrednostjo konstante disociacije ali IC50. Sklep: Raziskave so potrdile, da je afiniteta vezave receptorja z naravnimi sladkorji bistveno nižja v primerjavi z afiniteto vezave, ustvarjeno z glikomimetiki. Dodatno receptorji Siglec zaznajo razliko med konformacijo in tipom glikozidnih vezi, ki se tvorijo med posameznimi sladkornimi enotami, kar je dokaz o selektivnosti receptorjev v tej skupini.20212021-10-17 08:45:02Magistrsko delo/naloga132217sl