Balzacova Človeška komedija: med literaturo in znanostjo, človeškostjo in živalskostjoSmrekar, Nina (Avtor) Dolar, Mladen (Mentor) Marinčič, Katarina (Komentor) BalzacznanosttaksonomijačlovekživalskostMagistrsko delo se osredotoča na raziskovanje in odstiranje edinstvene forme dialoškosti med znanstvenim in literarnim diskurzom v Balzacovi Človeški komediji, vznikle znotraj specifičnega družbeno-kulturnega prostora Francije v prvi polovici 19. stoletja. Ob pregledu širših dejavnikov znanstvenega in družbenega razvoja, s katerim sta bila zaznamovana 18. in 19. stoletje in skozi katerega se je postopoma odvila konsolidacija znanstvene kulture ter njeno povezovanje z umetnostjo (literaturo), se pokažejo temeljni zasnovni elementi Balzacovega literarno-znanstvenega projekta prikazovanja, analize ter kritičnega pretresa aktualne podobe družbenega sveta in človeške narave. Pri tem je Balzac, ob opiranju na idejne vplive razsvetljenstva in romantike, črpal predvsem iz naravoslovnih znanosti, natančneje naravne zgodovine in biologije, znotraj katerih je poleg taksonomskih prizadevanj ključno naturalizirano raziskovanje človeka kot pripadnika živalskega kraljestva, na katerega je mogoče aplicirati pristope preučevanja živali. Skladno s tem je v Človeški komediji prisotnost organizacijsko-metodoloških principov in spoznanj naravne zgodovine in biologije opazna predvsem na dveh ravneh, v znanstveno-literarnem izgrajevanju dveh struktur cikla: (i) »zunanje« strukture, ki označuje Balzacovo taksonomsko koncipirano inventarizacijo in organizacijo spoznavnega gradiva celotne Človeške komedije ter (ii) »notranje« strukture kot kompozicije romanesknih likov ali »socialnih vrst« po vzoru zooloških vrst, z vzporednicami in razhajanji. Prva struktura razkriva določeno napetost, ki se med drugim kaže kot razpetost med Balzacovimi enciklopedičnimi pretenzijami, zasledovanjem sistema in njegovo sočasno razpustitvijo ter potencialnimi omejitvami znanosti, preseženimi s pomočjo umetnosti; raziskovanje potez druge strukture pa pokaže možnosti in omejitve aplikacij znanstvenih spoznanj in metodologije – značilne za obravnavo zooloških vrst in/ali človeka – v območje literarnega soočanja s temeljnim vprašanjem razmerja med človekom in živaljo oz. človeškostjo in živalskostjo. V tem razmerju se izrisuje prostor odkrivanja in izpostavitve bistvenih določil človeka kot družbenega bitja, skozi katera postane jasno Balzacovo razumevanje paradoksa človeške eksistence, vpete v kapitalistično družbeno realnost.20212021-10-08 07:45:08Magistrsko delo/naloga131987sl