<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=131975"><dc:title>Zahodni imaginarij »grštva« v poročilih o diplomatskih odnosih med Bizancem in Zahodom v obdobju 949–1007</dc:title><dc:creator>Škraban,	Kajetan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Mlinar,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Bizanc</dc:subject><dc:subject>Sveto rimsko cesarstvo</dc:subject><dc:subject>»grštvo«</dc:subject><dc:subject>razkošje</dc:subject><dc:subject>Liutprand Cremonski</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo skuša raziskati in primerjati dva opisa bizantinskega dvora v Konstantinoplu, ki ju je v razmiku dvajsetih let v sredini 10. stoletja napisal zgodovinar in kasneje cremonski škof Liutprand. V obeh opisih (v Povračilu in v Poročilu o poslanstvu v Konstantinopel) je Liutprand gradil podoben imaginarij »grštva«, v katerem prednjači podobje razkošja in eksotike, le da ga je pri prvem opisu vrednotil pozitivno, v drugem pa izrazito negativno. Nato je obravnavan razvoj tega podobja pri opisih bizantinskih plemkinj, ki so se v okviru dinastičnih strategij poročile na zahodne dvore: gre za Teofano, cesarico in ženo Otona II., ter za Marijo Argiropulino, ki se je poročila z Giovannijem, sinom beneškega doža Petra II. Orseola. 10. in 11. stoletje predstavljata obdobje izgradnje novonastalega Svetega rimskega cesarstva pod otonsko rodbino, ki je enega svojih naravnih tekmecev videla prav v Bizancu. Izkaže se, da igra imaginarij grštva, ki ga razvijajo obravnavani avtorji na latinskem zahodu, pomembno vlogo v izgrajevanju nove, zahodne identitete in pri zamejevanju od tuje, vzhodne identitete.</dc:description><dc:publisher>[K. Škraban]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-10-07 16:06:50</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>131975</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
