<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=131506"><dc:title>Opredelitev sprememb v številu kopij gena za stereocilin (STRC) pri bolnikih z izgubo sluha</dc:title><dc:creator>Damjanović,	Diana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Trebušak Podkrajšek,	Katarina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Battelino,	Saba	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>izguba sluha</dc:subject><dc:subject>genetika</dc:subject><dc:subject>gen STRC</dc:subject><dc:subject>MLPA</dc:subject><dc:description>Najpogostejši vzrok senzorinevralne izgube sluha so spremembe v dednem zapisu, zato je genetsko testiranje bolnikov z izgubo sluha ključnega pomena pri dokončni opredelitvi bolezni. V populaciji bolnikov z izgubo sluha so vzroki povezani s spremembami v genih GJB2 in GJB6 dobro raziskani. Z razvojem sekvenciranja naslednje generacije pa se obsežneje analizirajo tudi drugi geni povezani z izgubo sluha. To pa ne velja za vzročne spremembe v genu STRC, čeprav po navedbah raziskav predstavljajo signifikanten delež vzrokov nesindromske izgube sluha. Analiza STRC je namreč s klasičnim sekvenciranjem ali sekvenciranjem naslednje generacije izredno otežena, delno zaradi prisotnega psevdogena STRCP1, ki kaže skoraj 100% podobnost z genom, delno pa tudi zato, ker s sekvenčno analizo težko določimo prisotnost sprememb v številu kopij. 
Namen magistrske naloge je v populaciji bolnikov z izgubo sluha, kjer genetski vzrok še ni bil dokončno razjasnjen, opredeliti spremembe v številu kopij gena STRC in sicer z vzpostavitvijo stopenjskega analitskega pristopa. V raziskavo smo vključili 174 bolnikov z različnimi vrstami izgube sluhe in različnih starosti. Pri vseh je bilo predhodno že opravljeno sekvenciranje po Sangerju gena GJB2 in GJB6 ter sekvenciranje kliničnega eksoma s sekvenciranjem naslednje generacije. Določanje sprememb v številu kopij gena smo opravili stopenjsko z uvedbo kvantitativne fluorescenčne verižne reakcije (QF-PCR), ki je služila kot presejalna analiza, dobljene rezultate smo nato potrdili z metodo hkratnega pomnoževanja od ligacije odvisnih sond (MLPA). 
Spremembe v številu kopij gena STRC smo opredelili pri 7 preiskovancih, kar predstavlja 4% vseh preiskovancev vključenih v magistrsko nalogo. Izgubo sluha kot posledico prisotne bolezenske spremembe v STRC pa smo določili le pri dveh preiskovankah s homozigotno delecijo, kar predstavlja le 1,15% naše raziskovane skupine. Ostalim 5 preiskovancem smo določili heterozigotno spremembo, od tega 1 duplikacijo in 4 heterozigotne delecije, ki pa ne morejo biti samostojen vzrok izgube sluha. Pojavnost sprememb v številu kopij gena STRC v preiskovani skupina je tako nižja od pričakovane. Za dokončno opredelitev pomena gena STRC za izgubo sluha pri teh bolnikih pa bi bilo potrebno izvesti še analizo točkovnih sprememb ter majhnih delecij in duplikacij gena STRC.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-09-29 07:46:13</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>131506</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
