Proučevanje tehnologije izdelave in lastnosti hidrofilnih nanovlaken s slabo vodotopnimi zdravilnimi učinkovinamiPikl, Katja (Avtor) Kocbek, Petra (Mentor) elektrostatsko sukanjenanodostavni sisteminanovlaknaraztapljanjetopnostV zadnjih letih se povečuje delež novo odkritih zdravilnih učinkovin, ki izkazujejo slabo vodotopnost, kar močno otežuje razvoj zdravil. Nanovlakna zaradi svojih izjemnih lastnosti omogočajo, da se vgrajena slabo topna zdravilna učinkovina veliko bolje raztaplja v primerjavi s samo učinkovino. Namen magistrske naloge je bil proučiti tehnologije izdelave in lastnosti hidrofilnih nanovlaken z vgrajenimi slabo topnimi zdravilnimi učinkovinami. Po pregledu objavljenih člankov v podatkovni zbirki Pubmed smo našli 47 člankov, ki so ustrezali kriterijem za vključitev v raziskavo. Po analizi izbranih člankov smo ugotovili, da so raziskovalci poskušali izboljšati topnost različnim zdravilnim učinkovinam, med njimi so glede na terapevtsko področje prevladovale učinkovine s protivnetnim in protirevmatičnim delovanjem in glede na biofarmacevtski klasifikacijski sistem učinkovine iz razreda II. Za ogrodje nanovlaken so najpogosteje uporabili različne polimere in ciklodekstrine. Najpogosteje uporabljena polimera za izdelavo nanovlaken sta bila polivinilpirolidon in polietilenoksid. V nanovlakna so vgradili različne dežele zdravilne učinkovine: najpogosteje 10 % (m/m), pri 50 % (m/m) ali več pa se je potencialno pojavilo obarjanje raztopljene učinkovine. Z namenom dodatnega izboljšanja raztapljanja, povečanja procesibilnosti formulacije za izdelavo nanovlaken in zaščito vgrajene učinkovine so v formulacije vključili različne pomožne snovi, najpogosteje solubilizatorje. Za izdelavo nanovlaken so najpogosteje izbrali elektrostatsko sukanje, z modifikacijami klasične metode pa so uspeli izdelati kompleksnejša nanovlakna z izboljšanimi lastnostmi, hkrati pa so te metode omogočile proizvodnjo nanovlaken v večjem merilu. V več kot 70 % raziskav je med izdelavo nanovlaken prišlo do pretvorbe zdravilne učinkovine v stabilno amorfno obliko, kar je eden izmed pomembnejših razlogov za povečanje topnosti vgrajene učinkovine. Faktor izboljšanja raztapljanja v primerjavi s kristalno obliko učinkovine ali njeno fizikalno zmesjo je bil za večino formulacij najmanj 1, za kar je zaslužna velika specifična površina na enoto mase in porozna struktura mreže nanovlaken ter amorfna oblika vgrajene zdravilne učinkovine. Raziskovalci so večkrat izdelali oblike s takojšnjim sproščanjem kot s prirejenim, v 4 raziskavah so izdelali tudi končno farmacevtsko obliko. Zaključimo lahko, da hidrofilna nanovlakna predstavljajo obetaven pristop za izboljšanje topnosti in hitrosti raztapljanja slabo topnih zdravilnih učinkovin, vendar so za njihov prodor na trg in razširjeno uporabo potrebne še nadaljnje raziskave.20212021-09-29 07:45:53Magistrsko delo/naloga131503sl