Proticepilska mobilizacija v Sloveniji: taktike prepričevanjaČerin, Tinkara (Avtor) Tratnik, Polona (Mentor) proticepilstvotaktike prepričevanjakonotativna sporočilasobe odmevaargumentacijanotranja sredstva prepričevanjaDiplomska naloga preko diskurzivne analize raziskuje način nagovarjanja publike in podajanja argumentov izbranih proticepilskih virov tako na spletu kot tudi v tiskani obliki, ki so dostopni v Sloveniji. V tem delu nismo raziskovali situacije s koronavirusom, temveč dogajanje na področju proticepilstva pred začetkom pandemije. Tema o cepivih je postala zelo občutljiva v javni sferi, saj je prišlo do poplave različnih javno dostopnih informacij in raziskav, ki preizprašujejo varnost in učinkovitost cepiv ter verodostojnost inštitucij, ki zagovarjajo njihovo rabo. Ker redno cepljenje zadeva večinoma starše šolskih in predšolskih otrok, v nalogi zagovarjamo hipotezo, da sta argumentacija in prepričevanje v teh medijih podkrepljena s čustvenim nabojem, različnimi despektivnimi oznakami podpornikov cepljenja in same industrije, ter opisovanjem žalostnih zgodb ljudi, predvsem otrok, ki so utrpeli posledice stranskih učinkov cepljenja, da bi izzvali strah, dvom in zaskrbljenost glede cepljenja. V teoretičnem delu ugotavljamo, da je nasprotovanje cepljenju prisotno že od 18. stoletja, razplamtelo pa se je v sedemdesetih letih 20. stoletja s proticepilsko kampanjo Gordona Stewarta v Veliki Britaniji in kasneje z znamenito afero Andrewa Wakefielda v ZDA, kjer je s kasneje ovrženo raziskavo povezal OMR cepivo z razvojem avtizma. Prvo obširno delo v Sloveniji, ki je spodbudilo proticepilsko mobilizacijo v Sloveniji, je bila doktorska disertacija Mateje Černič v letu 2014 in kasnejša izdaja znanstvene monografije Ideološki konstrukti o cepljenju. Leta 2015 se je zgodil prvi protestni shod za »svobodo odločanja o cepljenju in drugih medicinskih posegov v telo«. V empiričnem delu smo analizirali proticepilske vire s perspektive štirih avtorjev, ki so v svojih delih razpravljali o načinu podajanja informacij: Anne Kate, Aristotela, Johna Fiska in Rolanda Barthesa. Preko analize proticepilstva v dobi interneta avtorice Anne Kate, smo ugotovili, da so taktike prepričevanja ostale bolj ali manj enake, kot so bile v njeni raziskavi, ko družabna omrežja še niso bila tako razširjena kot v letu 2020. Taktike prepričevnaja so sledeče: manipulacija z znanostjo in raziskavami, spreminjanje hipoteze o tem katera komponenta cepiva povzroča nastanek določene bolezni, ustvarjanje t.i. »varnega prostora« s cenzuro določenih informacij in mnenj ter retorično napadanje opozicije. Analiziranje preko Aristotelove Retorike je pokazala, da je na Facebook straneh najmočnejši »patos«, še posebej tam, kjer so zbrana subjektivna pričevanja staršev, ki trdijo, da so cepiva poškodovala njihove otroke. »Logos« je bil najizrazitejši v tiskanih delih, kjer je z mnogimi viri in citati podkrepljena argumentacija, »etos« pa se izkaže le ob citiranju znanih oseb, kot je Mahatma Gandhi, ali pa imunologa, ki piše v prid njihovemu cilju. S pomočjo Fiska smo lahko II ugotovili, da je v pisnih virih prisotna kategorizacija informacij, s čimer bralec med seboj lažje poveže informacije, ki izven konteksta proticepilstva niso povezljive. V proticepilskih virih je uporabljenih tudi veliko metafor, ki so na eni strani zdravstvo in farmacevtsko industrijo prikazovale kot tirane in okrutneže, na drugi strani pa nasprotnike cepljenja kot odrešenike in razsvetljence. Po sledeh Barthesa se v slikovnem gradivu na Facebook straneh razbere konotativno sporočilo, da imajo cepiva slab vpliv in povzročajo tudi trpljenje. Sama argumentacija je bila v tiskanih virih veliko bolj strukturirana in jasna kot pa na Facebook straneh. Vsi viri imajo močan čustven naboj, izstopala sta le Facebook stran Civilna inciativa za prostovoljno cepljenje in delo Iluzije o cepivih, kjer ni bilo tako močnih negativnih čustev kot v ostalih virih.[T. Čerin]20212021-09-27 07:15:14Diplomsko delo/naloga131426sl