Slikanje medenice stoje z in brez odmika mehkega tkiva: primerjava kakovosti slike in dozne obremenitveTrožić, Šejla (Avtor) Mekiš, Nejc (Mentor) England, Andrew (Komentor) Škrk, Damijan (Recenzent) magistrska delaradiološka tehnologijaslikanje medenice stojeodmik mehkega tkivakakovost slikedozna obremenitevUvod: Najpogosteje uporabljena radiografska projekcija pri slikanju medenice in kolkov je AP projekcija v ležečem položaju, vendar nekateri menijo, da bi bilo bolje izvajati slikanje medenice stoje, saj bi s tem dobili diagnostično bolj uporabne informacije. V predhodni študiji, kjer so primerjali AP slikanje medenice stoje in leže pa so poročali o višji dozi in slabši kakovosti rentgenogramov pri slikanju medenice stoje. Namen: Namen raziskave je bil ugotoviti, ali se kakovost rentgenogramov in prejeta doza razlikujeta pri dveh različnih načinih slikanja medenice stoje - z odmikom in brez odmika mehkega tkiva. Metode dela: Meritve so bile razdeljene na dva dela. Prvi del je obsegal študijo na fantomu, kjer smo izbrali trak, ki ni povzročal vidnih artefaktov na rentgenogramu. S tem trakom so si pacienti v drugem delu študije umaknili tkivo s področja slikanja. Drugi del študije je bil izveden na 60-ih pacientih, ki so bili napoteni na rentgensko slikanje medenice stoje. Bili so naključno razdeljeni v dve skupini z enakim številom. Polovica jih je umaknila tkivo s področja slikanja, druga polovica pa ne. Pri vseh smo izmerili obseg pasu in bokov, telesno višino in maso, DAP, velikost polja, razdaljo med goriščem in objektom slikanja, tokovni sunek (mAs) in napetost (kV). Naknadno smo iz meritev še izračunali indeks telesne mase, vstopno kožno dozo in efektivno dozo. Dobljene slike so ocenili trije radiologi. Rezultati: V prvem delu raziskave smo ugotovili, da tanka trikotna ruta ne povzroča artefaktov na rentgenogramu. Opazili smo statistično značilne razlike v obsegu pasu pred in po umiku mehkega tkiva (p<0.001), saj se je le-ta zmanjšal za 4.7%. Pri obsegu bokov pred in po umiku tkiva ni bilo statistično značilnih razlik (p=0.211). DAP je bil za 38.5% nižji v skupini pacientov, ki so umaknili tkivo med preiskavo (p=0.001). Prav tako je bila tudi vstopna kožna doza nižja v omenjeni skupini pacientov, in sicer za 44% (p<0.001). Efektivna doza se je znižala za 38.7% pri tistih, ki so umaknili tkivo s področja slikanja (p<0.001). Kolčna sklepa (p=0.001), trochantri (p=0.021), acetabulum (p<0.001), vratova stegnenice (p=0.021), medula in korteks medenice (p=0.009), križnica in križnične odprtine (p=0.008) ter mehka tkiva medenice in kolkov (p=0.039) so bili bolj vidni na slikah z odmikom mehkega tkiva. Statistično značilnih razlik med skupinama pacientov nismo našli pri prikazu sakroiliakalnih sklepov (p=0.055), črevničnih grebenov (p=0.060) in vej sramnice in sednice (p=0.166). Skupna ocena slik je bila višja v skupini z odmikom mehkega tkiva (p=0.004). Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da se pri slikanju medenice stoje z odmikom maščobnega tkiva znižajo DAP, vstopna kožna doza in efektivna doza, hkrati pa se izboljša tudi kakovost slike, saj z odmikanjem mehkega tkiva s področja slikanja postajajo bolj vidne anatomske strukture medenice in kolkov.[Š. Trožić]20212021-09-17 07:46:01Magistrsko delo/naloga130765sl