Participacija učencev v procesu odkrivanja in identifikacije posebnih potrebPikl, Tajda (Avtor) Lesar, Irena (Mentor) učenci s posebnimi potrebamiV magistrskem delu so bili predstavljeni postopki odkrivanja in identifikacije posebnih potreb učencev po dveh prevladujočih modelih obravnave – medicinskem in socialnem – ter navedene možnosti njunega dopolnjevanja. Kritično je bil analiziran še vedno prevladujoč medicinski model ter tematiziran porast procesa medikalizacije v polju vzgoje-izobraževanja. Predstavljen je bil razvoj sprememb postopka usmerjanja učencev skozi čas in navedene dosedanje ugotovitve ter dileme preučevanega področja. Drugi del magistrskega dela se je loteval vprašanja participacije učencev v omenjenih postopkih. Predstavljeni in primerjani so bili različni koncepti participacije, nadalje pa opisani dejavniki in ovire, ki participacijo učencev o(ne)mogočajo. Empirična raziskava je s polstrukturiranimi intervjuji ugotavljala doživljajski vidik vključenosti in participacije prešolanih učencev v postopkih odkrivanja in identifikacije njihovih posebnih potreb, usmerjanja in prešolanja. Ugotovitve so pokazale, da večina sodelujočih učencev ni (bila) seznanjena s svojim statusom učenca s posebnimi potrebami in še manj z opredelitvijo skupine posebnih potreb, prav tako intervjuvanci tudi niso bili deležni podpore na področju razumevanja vzroka nastanka specifičnosti njihovega funkcioniranja in/ali vpliva tega na njihovo delovanje. Izkazalo se je, da je zato njihovo razumevanje lastnih težav oz. opredelitve posebnih potreb pomanjkljivo, v večji meri intuitivno in manj jasno artikulirano. Z vidika zanimanja strokovnih delavcev za doživljanje težav učencev v večinskem vzgojno-izobraževanem sistemu se je izkazalo, da je na nivoju vsakdanjega šolskega življenja, še manj pa na področju podpore pri razumevanju težav, soudeleženost intervjuvancev nizko zastopana. Nekoliko spodbudnejše so bile ugotovitve o možnosti (samo)predstavitve učencev v okviru srečanja s strokovnim delavcem v postopku usmerjanja, a so rezultati hkrati tudi pokazali, da tovrstne možnosti, kljub temu da je Zapis pogovora z otrokom del zahteve za uvedbo postopka usmerjanja, določen z Zakonom o usmerjanju učencev (2011), v stiku s strokovnimi delavci niso imeli vsi intervjuvanci. Učenci so izkušnje s sodelujočimi odraslimi po večini ocenili pozitivno, so pa posamezniki v pripovedi izpostavili tudi vidike v odnosu in odzivanju odraslih, ki bi jih bilo potrebno izboljšati, spremeniti. Analiza odgovorov z vidika prešolanja je pokazala, da učenci v postopek odločanja o prešolanju niso bili povabljeni na način, da bi izrazili svoje skrbi, doživljanje in da je šola učencem ponudila (pre)malo individualizirane podpore in informacij v vezi s približujočo se spremembo. Rezultati kvalitativne raziskave so pokazali, da se nivo 'prave' participacije v omenjenih postopkih za vse učence še ne odvija. Intervjuvanci so nasploh izkazali željo in interes za sodelovanje pri sprejemanju odločitev ter opredelili, da zanje participacija predstavlja prednosti, med katerimi je izstopala učinkovitost (samo)odločanja, hkrati pa so izrazili razdvojena stališča o tem, da končna beseda pri sprejemanju odločitev navadno pritiče odraslim. Intervjuvanci so v pripovedi navajali številne argumente za participacijo, ki jih lahko zasledimo tudi pri avtorjih in raziskovalcih preučevanega področja. Izkazalo se je, da učenci, v kolikor jim omogočimo priložnost za to, zmorejo kompleksno ubesediti ovire in težave, s katerimi se v času šolanja soočajo. Iz tega sledi, da bi veljajo zagotavljanju spodbudnih pogojev in odkrivanju raznolikih načinov raziskovanja otrokovih lastnih občutij, stališč, želja, potreb v prihodnosti nameniti več pozornosti.20212021-09-16 04:47:27Magistrsko delo/naloga130509sl