<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=130342"><dc:title>Kriki in šepetanja: Vloga glasu v sodobni gledališki praksi</dc:title><dc:creator>Maričić,	Ivana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pompe,	Gregor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolar,	Mladen	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>glas</dc:subject><dc:subject>jezik</dc:subject><dc:subject>telo</dc:subject><dc:subject>Michel van der Aa</dc:subject><dc:subject>Irena Tomažin Zagoričnik</dc:subject><dc:description>S pomočjo psihoanalitične teorije glasu raziskujemo odnos med glasom in jezikom ter glasom in telesom. Zgodovino glasbe, ki ima za svoj ključni element glas, do 20. stoletja razumemo kot zgodovino napetosti med glasom in besedo, ki se na svojemu višku prelomi v krik. Krike in šepete v umetnosti z začetka 20. stoletja povezujemo z rojstvom psihoanalize iz histerije. Histerija je tudi stična točka med glasom, telesom in žensko pozicijo. K slednjemu pristopamo kot poziciji, lokusom spolne razlike, ki se kaže v glasbi ne kot poseben zvočni gradnik, temveč kot sama materija glasbe – glas. Zanima nas premik napetosti s polja glas-beseda na področje trenja med glasom in telesom – sicer zapisanim ženskim polom –, ki se kaže v sodobni postoperni umetnosti in praksi slovenske improvizatorke Irene Tomažin Zagoričnik.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-09-14 07:45:09</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>130342</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
