Napovedovanje učinkovitosti in varnosti zdravljenja z azatioprinom pri pacientih s Crohnovo boleznijoKuhar, Mitja (Avtor) Mlinarič-Raščan, Irena (Mentor) Drobne, David (Komentor) Crohnova bolezenazatioprintiopurin S-metiltransferaza6-tiogvanin6-metilmerkaptopurinCrohnova bolezen je ena od najpogostejših oblik avtoimunske kronične vnetne črevesne bolezni. Pomemben terapevtski pristop za vzdrževanje bolezni v fazi remisije je zdravljenje z azatioprinom. Zaradi ozkega terapevtskega okna te imunosupresivne zdravilne učinkovine se lahko med terapijo razvijejo hujši neželeni učinki, kot sta mielosupresija in hepatotoksičnost. V izogib temu je pomembno načrtovanje učinkovite in varne terapije z določitvijo ustreznega individualnega odmerka azatioprina za bolnika na osnovi sledečih diagnostičnih pristopov: genotipizacija ter merjenje aktivnosti encima tiopurin S-metiltransferaze (TPMT) pred zdravljenjem ter določitev koncentracije glavnih presnovkov azatioprina – 6-tiogvanozinskih nukleotidov (6-TG) in 6-metilmerkaptopuina (6-MMP) – 4–6 tednov po začetku terapije. Magistrsko delo je zajemalo analize na vzorcih krvi bolnikov s Crohnovo boleznijo, ki so bili napoteni iz UKC Ljubljana, oddelka za gastroenterologijo, v Laboratorij za molekularno diagnostiko na Fakulteti za farmacijo z namenom določitve genotipa in aktivnosti TPMT ter analize glavnih presnovkov zdravila. Po izolaciji DNA iz krvi bolnikov smo izvedli genotipizacijo najpogostejših alelov TPMT (TPMT *2, *3A, *3C), ki je temeljila na reakciji PCR z uporabo hidrolizirajočih sond. Na delu vzorcev smo v lizatih rdečih krvničk na osnovi pretvorbe 6-merkaptopurina v 6-MMP s pomočjo postavljene metode HPLC nadalje določili aktivnost encima TPMT. Identificirali smo prisotnost najpogostejših alelnih variant TPMT*3A in TPMT*3C, in sicer pri 6,25 % oz. 1,56 % preiskovancev. Na predhodno določenih presnovkih azatioprina (6-TG in 6-MMP) smo preučili tudi vpliv genotipa TPMT na glavna presnovka ter na njuno razmerje. Prisotnost variantnega alela TPMT je bila značilno povezana z višjimi koncentracijami 6-TG ter z nizkim razmerjem 6-MMP : 6-TG. Nadalje smo preverili napovedno vrednost za pojav neželenih učinkov, ki je temeljila na koncentracijah 6-TG, 6-MMP ter njunega razmerja. Po literaturnih podatkih koncentracija 6-TG > 450 pmol x (8 x 10^8 eritrocitov)^-1 korelira s povečanim tveganjem za mielosupresijo, koncentracija 6-MMP > 5700 pmol x (8 x 10^8 eritrocitov)^-1 ter razmerje 6-MMP : 6-TG > 11 pa s hepatotoksičnostjo. Na naši populaciji je imel vsak tretji preiskovanec prisoten vsaj en dejavnik tveganja za pojav neželenih učinkov azatioprina pri prvem odvzemu vzorca. Mielosupresija bi se lahko izrazila pri 20,31 % preiskovancev, hepatotoksičnosti pa bi bilo podvrženih 23,44 % preiskovancev. Z merjenjem metabolitov tekom terapije je te vrednosti pri večini bolnikov ob uvedbi ustreznih ukrepov v terapijo zdravnikom uspelo znižati. Pomen pravega odmerjanja in spremembe zdravljenja na osnovi genotipizacije TPMT oz. merjenja metabolitov smo ponazorili na dveh kliničnih primerih. V primeru mielotoksičnosti se je odmerjanje azatioprina zamenjalo z biološkim zdravilom, pri hepatotoksičnosti pa se je po smernicah ob uvedbi alopurinola znižal odmerek azatioprina. Rezultati tega magistrskega dela poudarjajo pomen določanja genotipa in aktivnosti TPMT in podrobno spremljanje metabolitov tiopurinov tekom zdravljenja. S temi diagnostičnimi pristopi lahko preprečimo resne neželene učinke ali sprejmemo ustrezne ukrepe, ki vodijo v remisijo bolezni brez resnejših zapletov.20212021-09-08 08:45:02Magistrsko delo/naloga129804sl