Znanje izvajalcev zdravstvene nege o prepoznavanju samomorilnega vedenja in preprečevanju samomoraSket, Jakob (Avtor) Milavec Kapun, Marija (Mentor) Lapanja, Aljoša (Recenzent) diplomska delazdravstvena negaopolnomočenjekompetentnostsamomorilni pacientiUvod: Samomor je dejanje, s katerim nekdo namerno povzroči svojo smrt. Izvajalci zdravstvene nege zaradi številnih stikov s pacienti veljajo za najpomembnejše pri preprečevanju samomorov na vseh ravneh zdravstvenega varstva. Usposobljeni morajo biti za zagotavljanje ustrezne zdravstvene nege pacientom, ki so samomorilno ogroženi. Namen: Želeli smo opredeliti znanje izvajalcev zdravstvene nege o samomoru in samomorilnem vedenju ter njunem preprečevanju. Cilj diplomskega dela je s pregledom relevantne literature ugotoviti, kakšna je kompetentnost izvajalcev zdravstvene nege za prepoznavo samomorilnega vedenja in preprečevanje samomora. Metode dela: Uporabljen je deskriptivni pristop dela s pregledom literature v podatkovnih bazah COBIB, CINAHL in PubMed. Iskanje literature je potekalo od maja do avgusta 2021. Vključitveni kriteriji, ki smo jih upoštevali, so bili: prosta dostopnost besedila za člane Univerze v Ljubljani, starost članka največ 15 let, recenzirani pregledni in izvirni članki v angleškem jeziku, ustreznost ključnih besed ter vsebinska povezanost naslova in izvlečka z namenom in cilji diplomskega dela. Rezultati: V analizo je vključenih 18 člankov z dveh različnih področij: kompetentnost izvajalcev zdravstvene nege za zaznavanje samomorilnega vedenja, glede na delovišče (urgentni pacienti, onkološki pacienti), ter opolnomočenje izvajalcev zdravstvene nege za preprečevanje samomorilnega vedenja. Izvajalci zdravstvene nege se za delo s samomorilnimi pacienti počutijo premalo kompetentne, imajo premalo znanja in si želijo dodatnega izobraževanja. Razprava in zaključek: Samomorilno vedenje se pojavlja na vseh področjih dela izvajalcev zdravstvene nege, zato je smiselno preventivno delovanje, predvsem na primarni ravni zdravstvenega varstva (ambulante družinske medicine, zdravstveno varstvo otrok in mladine) ter med pacienti z dejavniki tveganja za samomorilno vedenje (onkologija, paliativna oskrba, psihiatrija, brezdomstvo). Izluščili smo temeljne strategije za opolnomočenje izvajalcev zdravstvene nege za preprečevanje samomorilnega vedenja: znanje, izobraževalni programi in uporaba presejalnih orodij.[J. Sket]20212021-09-05 07:46:10Diplomsko delo/naloga129589sl