<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=129093"><dc:title>Mozaičenje vgradnih ekranov</dc:title><dc:creator>Gregorin,	Domen	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žemva,	Andrej	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Gutman,	Matej	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Vgradni ekrani</dc:subject><dc:subject>resolucija</dc:subject><dc:subject>VDMA</dc:subject><dc:subject>FPGA</dc:subject><dc:subject>ekrani na dotik.</dc:subject><dc:description>Manjši vgradni ekrani ponavadi pridobijo vir slike za prikaz iz manjših vgradnih sistemov, kot sta na primer Raspberry Pi ali Odroid. Ti manjši računalniki so običajno opremljeni z enim samim priključkom za ekrane, največkrat je to priključek HDMI. Skozi leta se je pokazala tendenca za priključitev več ekranov na en tak manjši računalnik, kot na primer novi Raspberry Pi 4, ki ima 2 priključka micro HDMI. Problematika pa nastane, ker pri takem sistemu preidemo v večnamizni način, torej dobimo dva primerka namizja. Večnamizni način pri razvijanju uporabniških vmesnikov pomeni, da moramo razviti za vsak ekran svoj uporabniški vmesnik (torej več programov) in potem dodeliti ta uporabniški vmesnik svojemu ekranu. Če pride do izpada pri ekranih v večnamiznem načinu, pa se ponavadi zgodi, da se vse datoteke in prikazani programi na tistem prikazanem namizju prenesejo na drugi ekran, ki še deluje. Tako lahko pride do zmede pri prikazovanju uporabniških vmesnikov, saj lahko drugi vmesnik prekrije prvega.

V tej nalogi predstavimo znani koncept prikazovanja večje slike, kjer posamezni ekrani prikazujejo le delček te slike. Veliko takih primerov lahko vidimo v New Yorku (Times Square), kjer na takih sistemih prikazujejo različne vsebine (ponavadi oglase). Tak sistem je tudi v avli Fakultete za elektrotehniko UL, kjer 9 ekranov prikazuje eno večjo sliko. Manjši vgradni ekrani so zelo raznolikih resolucij in zaradi tega ne moremo uporabiti komercialnih izdelkov, saj so ti ponavadi narejeni za prikaz s standardnimi resolucijami.

Za realizacijo koncepta smo uporabili Digilentovo razvojno ploščo, ki temelji na Xilinxovem čipu FPGA družine Artix. Narejena so bila potrebna tiskana vezja za priključitev Densitronovega vgradnega računalnika Aurora ter tiskana vezja za priključitev vgradnih ekranov na razvojno ploščo. Sistem temelji na VDMA-jih (angl. Video Direct Access Memory). To so komponente, ki berejo in pišejo bloke informacij (slike) v in iz zunanjega pomnilnika brez intervencije mikrokrmilnika. Vgradni računalnik vidi sistem kot večji ekran, torej pošlje v FPGA sliko večje resolucije, VDMA-ji pa potem razdelijo posamezne dele na določene ekrane. Tako se znebimo večnamiznega načina in tudi razvijalec uporabniških vmesnikov razvija samo en program in potem razdeli uporabniški vmesnik glede na postavitev ekranov.

V naši nalogi smo vzeli dva vgradna ekrana resolucije 1440x240 z zmožnostjo prenosa informacije o dotiku. Polega samega prenosa slike smo morali še prirediti informacijo o dotiku.</dc:description><dc:publisher>[D. Gregorin]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-08-26 14:55:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>129093</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
