<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=128609"><dc:title>Vpliv izgube mišične mase na izid zdravljenja po resekciji požiralnika zaradi raka in primerjava drugih dejavnikov tveganja</dc:title><dc:creator>Srpčič,	Matevž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sok,	Miha	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>rak požiralnika</dc:subject><dc:subject>izguba mišic</dc:subject><dc:subject>sarkopenija</dc:subject><dc:subject>miosteatoza</dc:subject><dc:subject>ezofagektomija</dc:subject><dc:subject>preživetje</dc:subject><dc:subject>zapleti</dc:subject><dc:description>UVOD: Rak požiralnika kljub pomembnemu izboljšanju napovedi zaradi napredovanja metod zdravljenja ostaja bolezen s slabo ozdravljivostjo in številnimi zapleti med zdravljenjem. Izguba mišičja se je izkazala za pomemben napovedni dejavnik slabših izidov zdravljenja, njena prepoznava pa nam omogoča prilagoditev zdravljenja.  Analiza CT posnetkov lahko prepozna bolnike z izgubo mišične mase (sarkopenijo) in z maščobno infiltracijo mišičja (miosteatozo). Tudi drugi napovedni dejavniki so se izkazali za koristne pri oceni pričakovanega preživetja pri resektabilnem raku požiralnika. 

NAMEN: Želeli smo ugotoviti prevalenco sarkopenije in miosteatoze med bolniki z rakom požiralnika, zdravljenimi z resekcijo požiralnika z namenom ozdravitve. Zanimal nas je vpliv izgube mišičja na preživetje in zaplete po kirurškem zdravljenju. Želeli smo tudi ugotoviti, kateri od drugih potencialnih dejavnikov tveganja vplivajo na dolgoročno preživetje. 

METODA: Z radikalno ezofagektomijo z ali brez pridruženega neoadjuvantnega zdravljenja smo zdravili 139 bolnikov. Iz CT posnetkov v višini 3. ledvenega vretenca  smo določili površino mišičja (angl. skeletal muscle area, SMA) in atenuacijo mišičja (angl. muscle attenuation, MA). S primerjavo izmerjenih vrednosti z zdravo populacijo smo bolnike razdelili v skupini z ali brez sarkopenije in z ali brez miosteatoze. Skupine smo primerjali med seboj glede celokupnega preživetja in pogostosti zapletov (perioperativna smrtnost, zapleti na presadku, dihalni zapleti, dihalna odpoved, drugi zapleti). Napravili smo tudi multivariatno Coxovo analizo vpliva dejavnikov tveganja na preživetje 

REZULTATI: Ob diagnozi je imelo 16,5% bolnikov sarkopenijo in 51,8% bolnikov miosteatozo. Obe sta bili povezani s slabšim dolgoročnim preživetjem (log rank p=0,042 za sarkopenijo in p=0,044 za miosteatozo). Sarkopenija in miosteatoza nista bili povezani z večjo pogostostjo opazovanih zapletov. Zapletov na presadku je bilo pri bolnikih z miosteatozo statistično značilno manj (razmerje obetov OR 0,238, 95% CI 0,082-0,692, p=0,005). Miosteatoza, moški spol, izguba telesne mase za 10% ali več, slabo stanje zmogljivosti in višje razmerje med pozitivnimi in odvzetimi bezgavkami so bili statistično značilni napovedniki slabšega preživetja pri multivatiatni analizi preživetja.

ZAKLJUČEK:  Sarkopenija in miosteatoza, kazalca izgube mišičja in stanja prehranjenosti, sta pri bolnikih, zdravljenih z ezofagektomijo zaradi raka požiralnika, povezana s slabšim celokupnim preživetjem. Noben od obeh kazalcev ni povezan s povečano verjetnostjo za zaplete, zapletov na presadku je bilo pri bolnikih z miosteatozo celo manj. Napovedni dejavniki za slabše preživetje so miosteatoza, moški spol, izguba telesne mase za 10% ali več, slabo stanje zmogljivosti in višje razmerje med pozitivnimi in odvzetimi bezgavkami. Prepoznava in preprečevanje dejavnikov tveganja lahko pomagata pri  izboljšanju rezultatov zdravljenja.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-07-21 07:15:10</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>128609</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
