<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=128496"><dc:title>Obligacijskopravno zavarovanje terjatev po rimskem in sodobnem slovenskem pravu</dc:title><dc:creator>Kenda,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kambič,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>poroštvo</dc:subject><dc:subject>pogodbena kazen</dc:subject><dc:subject>razdorni dogovor</dc:subject><dc:subject>prevzem dolga</dc:subject><dc:subject>pristop k dolgu</dc:subject><dc:subject>bančna garancija</dc:subject><dc:subject>bančni akreditiv</dc:subject><dc:description>V grobem lahko zavarovanja terjatev razdelimo na dve temeljni obliki – stvarna (realna) zavarovanja in osebna (personalna) zavarovanja. S stvarnim zavarovanjem upnik pridobi omejeno stvarno pravico na predmetu zavarovanja, iz katerega se lahko upnik poplača, v primeru neizpolnitve zavarovane terjatve. Z osebnim zavarovanjem pa se dolžnik le dodatno zaveže ali pa se poleg dolžnika k izpolnitvi obveznosti zaveže še tretja oseba.
Po rimskem pravu je bila najpomembnejša oblika obligacijskopravnega zavarovanja terjatev zagotovo poroštvo, redoma pa so za zavarovanje svojih terjatev uporabljali tudi pogodbeno kazen. Dodatno si je lahko upnik zavaroval svoj položaj še z vpeljavo razdornega dogovora ter s prevzemom dolga s pomočjo postopka pasivne novacije in prevzema pravdnega zastopstva za dolžnika.
Vsi zgoraj navedeni instituti so vneseni tudi v sodobno slovensko pravo in v svojem bistvu še naprej ostajajo nespremenjeni. Kljub temu se je zaradi zapletenosti ekonomskih odnosov in globalizacije pojavila potreba po še dodatnih oblikah zavarovanja, kot so bančna garancija in bančni akreditivi.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-07-15 09:00:15</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>128496</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>