Zagotavljanje varnosti samomorilno ogroženega mladostnika v bolnišničnem okoljuNaglič, Zala (Avtor) Peterka Novak, Jožica (Mentor) Lapanja, Aljoša (Komentor) Sotler, Robert (Recenzent) diplomska delazdravstvena negasamomormladostniksamomorilno vedenjeterapevtski odnoszdravstvena negaUvod: Zadnjih nekaj let se samomorilno vedenje mladostnikov po vsem svetu nenehno povečuje. Samomor v obdobju adolescence predstavlja velik javnozdravstveni problem, glede na raziskave pa spada celo med drugi vodilni vzrok smrti oseb med 15. in 29. letom starosti. Mladostništvo velja za prehodno obdobje, v času katerega se odvijajo različne fizične in psihične spremembe, ki lahko predstavljajo vir psihične stiske. Gre za obdobje večje ranljivosti glede vsakodnevnih izzivov, kar lahko privede do impulzivnega in/ali nepredvidljivega vedenja, kot je samomor. Tako v odrasli dobi kot tudi v obdobju mladostništva se samomor kot končno dejanje samomorilnega vedenja ne pojavi kar na enkrat, brez razlogov ali opozorila. Podobno kot v drugih življenjskih obdobjih se tudi v obdobju adolescence več dejavnikov sešteva, povezuje in medsebojno ojačuje. Sovpliv dejavnikov pa povečuje možnost in nevarnost za izvršitev samomorilnega dejanja. Namen: Namen diplomskega dela je poudariti pomen zagotavljanja varnosti samomorilno ogroženega mladostnika v bolnišničnem okolju. Metode dela: V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, ki je zajemala pregled tako domače kot tuje literature. Iskanje znanstvenih in strokovnih člankov je potekalo po tujih elektronskih podatkovnih bazah (Medline, PubMed, CINAHL), do katerih smo dostopali preko spletnega portala Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani. Literatura v slovenskem jeziku je pridobljena z iskanjem po svetovnem spletu in preko bibliografskega sistema COBISS.SI. Rezultati: Pri pacientu v kriznem stanju mora biti intervencija časovno omejena, osredotočena na trenutni glavni problem, aktivna, ciljana in spremljana s podporo. Ključno vlogo ima vzpostavitev nevsiljivega odnosa med medicinsko sestro in samomorilno ogroženim pacientom. Delo medicinske sestre je tako usmerjeno v zmanjšanje občutkov osamljenosti, uvajanje v aktivnosti za izboljšanje samopodobe in nenehno opazovanje ter pravočasno preprečevanje morebitnega poslabšanja. Razprava in zaključek: Komunikacija in terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom predstavljata osnovo za kakovostno zdravstveno nego s področja psihiatrije. Trden partnerski odnos, zgrajen na pristnosti, brezpogojnem spoštovanju in sposobnosti vživetja v pacienta, je vodilo do učinkovite terapevtske komunikacije. Ključ do uspešnega pogovora se skriva v zaupanju. Ta pacientu pomaga, da se odpre na besedni ravni, v katero lahko vplete tudi svoja čustva. Tako se vzpostavita medsebojni odnos ter varno in neogrožajoče okolje, kateremu sledijo identifikacija pacientovih potreb, postavitev negovalnih diagnoz, razjasnitev ciljev in pričakovanj ter usmerjanje pacienta k iskanju dobrih, socialno sprejemljivih rešitev.[Z. Naglič]20212021-07-07 07:45:33Diplomsko delo/naloga128224sl