<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=128187"><dc:title>Vpliv nevodnih postopkov razkislinjenja z nano- ali mikrodelci na stabilnost papirja</dc:title><dc:creator>Kadivec,	Mariša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kralj Cigić,	Irena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Razkislinjenje</dc:subject><dc:subject>nanodelci</dc:subject><dc:subject>nano kalcijev karbonat</dc:subject><dc:subject>nano kalcijev hidroksid</dc:subject><dc:subject>sprememba barve</dc:subject><dc:description>Razgradnja papirja je proces, ki se mu ne moremo izogniti, saj je papir izdelan iz organskih sestavin, ki se s časom razgrajujejo. Postopek izdelave papirja se je preko stoletij spreminjal. V obdobju med leti 1850 in 1990 so  pri izdelavi papirja uporabljali les ter aluminijev sulfat, kar je povzročilo, da je papir iz tega obdobja kisel, krhek in ima kratko življenjsko dobo. Konzervatorji in znanstveniki skušajo z razvojem in uporabo različnih postopkov stabilizacije upočasniti razgradnjo zgodovinskega papirja in s tem ohraniti kulturno dediščino. Razkislinjenje je pomemben in pogosto uporabljen konzervatorski postopek za upočasnitev razgradnje papirja in posledično podaljšanje njegove življenjske dobe.
Cilj raziskave je bil, da na testnih ligninoceluloznih papirjih preverim in ocenim učinkovitost različnih brezvodnih disperzij za razkislinjenje med termično pospešeno razgradnjo. Preverila sem učinkovitost komercialno dostopnih disperzij nanodelcev Ca(OH)2 v etanolu in 2-propanolu (Nanostore paper, CaLoSiL), disperzijo za razkislinjenje Bookkeeper (submikronski delci MgO v organskem topilu perfluoroheptanu) ter laboratorijsko pripravljeno disperzijo nanodelcev CaCO3 v etanolu in 2-propanolu. 
FE-SEM in SEM-EDS analizo sem uporabila za določitev velikosti delcev CaCO3 v disperziji ter njihovo porazdelitev na površini papirja. Učinkovitost sredstev za razkislinjenje po obdelavi papirja sem preverila z določitvijo pH vrednosti, alkalne zaloge in spektrofotometrično določitvijo barve. 
Kinetiko razgradnje papirja sem preučevala z velikostno-izključitveno kromatografijo, in sicer z določevanjem stopnje polimerizacije celuloze pred razgradnjo in po 4, 9 in 14 dneh pospešene termične razgradnje. Med pospešeno termično razgradnjo sem spektrofotometrično določila tudi spremembo barve papirja. 
Vsem obdelanim vzorcem papirja so se glede na neobdelan vzorec papirja konstante hitrosti razgradnje celuloze znižale. Razkislinjenje vzorcev papirja z disperzijo  Bookkeeper in z disperzijami kalcijevega hidroksida je vidno vplivalo na barvno stabilnost papirja. Iz tega razloga lahko trdim, da razkislinjenje ligninoceluloznega papirja, pri katerem je pomembna barvna stabilnost (rokopisi, umetniške slike ...), z disperzijo Bookkeeper in disperzijami kalcijevega hidroksida ni priporočljiva. Za ohranitev tovrstnega gradiva je bolje uporabiti šibko alkalno sredstvo za razkislinjenje, in sicer disperzijo kalcijevega karbonata.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-07-05 15:35:13</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>128187</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
