Vpliv modifikacije navigacijskega sistema na natančnost postavitve acetabularnih komponent pri totalni artroplastiki kolčnih sklepovMihalič, René (Avtor) Trebše, Rihard (Mentor) navigacijačas operacijekolkartrozaendoprotezaartroplastikaUvod Vstavitev totalne endoproteze v kolčni sklep (totalna kolčna arthroplastika, TKA) velja za enega najuspešnejših kirurških posegov. Zlati standard pri izvedbi posega je še zmeraj prostoročna kirurška tehnika, ki je močno odvisna od izkušenosti kirurga, položaja bolnika na operacijski mizi in od orientacijskih anatomskih struktur, ki pomagajo pri določanju položaja komponent. Za izboljšanje položaja komponent so bili razviti številni pripomočki in naprave, med njimi tudi navigacijski sistemi, ki pa imajo tudi svoje pomanjkljivosti. Natančnost običajnih navigacijskih sistemov je namreč močno odvisna od natančne registracije kostnih orientacijskih točk, ki definirajo sprednjo medenično ravnino (SMR), ki predstavlja orientir za navigacijo postavitve komponent totalne kolčne endoproteze (TKE). Registracija SMR je s trenutnimi metodami in pripomočki precej zamudna in predvsem pri debelih bolnikih tudi nenatančna. Namen dela je zato bil ugotoviti klinično uporabo elektromagnetnega navigacijskega (EMN) sistema, pri katerem smo razvili unikatno orodje Navi-frame, ki omogoča natančno in ponovljivo določanje SMR. Bolniki in metode Bolnike, pri katerih je bila načrtovana vstavitev TKE, smo naključno razdelili v dve skupini, v vsako po 42 bolnikov. V testni skupini (EHIP) smo acetabularne komponente vstavili s pomočjo EMN sistema. Kota, ki jih je določil EMN sistem, sta predstavljala referenčna kota za kasnejši izračun točnosti in natančnosti EMN sistema. V kontrolni skupini (PR) smo acetabularne komponente vstavili prostoročno s ciljem približati se vnaprej določenima tarčnima kotoma (inklinacijski kot: 42,5°; anteverzni kot: 15°), ki sta obenem predstavljala referenčna kota za izračun točnosti in natančnosti prostoročne tehnike. Resničen položaj acetabularnih komponent smo po operaciji določili s pomočjo računalniške tomografije medenice. Med obema metodama smo nato primerjali točnost (koren povprečne kvadratne napake, RMSE), pristranskost (srednja napaka pristranskosti, ME), natančnost in čas trajanja operacije. Rezultati V EHIP skupini je bila anteverzija acetabularne komponente natančnejša in bolj točna kot v kontrolni skupini. V EHIP skupini smo izračunali ME -1,7° (95% CI -2,4-1,1), v PR skupini pa -4,5 ° (CI -6,5-2,5). V EHIP skupini smo izračunali RMSE 2,8° (CI 2,3-3,2), v PR skupini pa 8,0° (CI 6,3-9,5). Tudi inklinacija je bila bolj točna v EHIP skupini z RMSE 4,6° (CI 3,4-5,9) v primerjavi z 6,5° (CI 5,4-7,5) v PR skupini. Natančnost inklinacije je bila tudi višja v EHIP skupini, vendar ni bila statistično značilna. V EHIP skupini smo izračunali ME 1,7° (95% CI 0,4-3,0), v PR skupini pa 1,9° (95% CI 0,0-3,8). V času trajanja operacij med obema skupinama ni bilo statistično značilne razlike (P = 0,78). Zaključek Postavitev acetabularne komponente s pomočjo EMN sistema je bolj točna in natančnejša v primerjavi s prostoročno tehniko in ne vpliva na čas trajanja operacije.20212021-06-25 07:15:04Doktorsko delo/naloga127842sl