<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=127769"><dc:title>Analiza sodne prakse instituta mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca</dc:title><dc:creator>Urbančič,	Tatjana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Franca,	Valentina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>javni uslužbenec</dc:subject><dc:subject>mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja</dc:subject><dc:subject>suspenz pogodbe</dc:subject><dc:subject>prenehanje pogodbe</dc:subject><dc:subject>vrnitev na delo</dc:subject><dc:subject>sodna praksa</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu je raziskan institut mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, opredeljen v 152.b členu Zakona o javnih uslužbencih. Uporaba instituta v praksi se napačno dojema in kaže na nedorečeno zakonsko ureditev.
Poudarek dela je na analizi sodne prakse Vrhovnega, Višjega delovnega in socialnega ter Upravnega sodišča Republike Slovenije od leta 2005 do leta 2020 z namenom preveriti, v kolikšni meri se je ta institut uveljavil v praksi ter iz katerih razlogov prihaja do kršitev uporabe. Ugotovljeno je, da imajo odločitve sodišč pomembno vlogo pri razumevanju tega instituta. Šele oblikovanje enotne sodne prakse je zapolnilo nedorečenosti in nejasnosti ter razločevanje z institutom suspenza pogodbe o zaposlitvi po delovni zakonodaji. Takšna ureditev instituta predstavlja izjemo tudi znotraj javnega sektorja in se odmika od izenačitve z delovnopravno ureditvijo po Zakonu o delovnih razmerjih-1.
Delo temelji na analizi nacionalne pravne ureditve. Podan je pregled ureditve v Italiji, ki je pokazal, da ni primerljivega instituta z mirovanjem pravic in obveznosti javnega uslužbenca. Slovenska ureditev je primerljiva z ureditvijo v Hrvaški, kjer je zakonska določba konkretizirana s podzakonskim aktom.
Ugotovitve lahko služijo v praksi javnega sektorja, da bi preprečili kršitve pravic in obveznosti strank v delovnem razmerju, pripomorejo k natančnemu in pravilnemu izvajanju predpisov s posebnostmi v javnem sektorju, so izhodišče za predlog sprememb obstoječe zakonodaje, ki bi bolj ustrezno uredila ta institut. Izkazuje se tudi uporabnost pri nadaljnjih raziskavah procesov razvoja uslužbenskih razmerij in razvoja institutov delovnega prava.</dc:description><dc:publisher>[T. Urbančič]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-06-22 11:05:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>127769</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
