Sinteza in vrednotenje novih N-(2-(3-karbamoilbenziloksi))fenilpirolamidov kot potencialnih zaviralcev človeške DNA-topoizomeraze IIαFrankovič, Monika (Avtor) Zidar, Nace (Mentor) rakčloveška DNA-topoizomeraza IIαATP-kompetitivni zaviralecprotirakava učinkovinaN-fenilpirolamidRak je kompleksna bolezen, ki predstavlja enega najpomembnejših javnozdravstvenih problemov razvitega sveta. Vsako leto se zaradi vse bolj nezdravega načina življenja in staranja prebivalstva število obolelih za rakom in posledično umrlih za posledicami te bolezni veča. Raziskovalci po celem svetu težijo k odkrivanju novih učinkovitih protirakavih zdravilnih učinkovin, med katerimi so se kot pomembni izkazali zaviralci encima DNA-topoizomeraza IIα. Na podlagi predhodnega dela in ugotovitev raziskovalcev s Katedre za farmacevtsko kemijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani smo v sklopu magistrske naloge pripravili manjšo serijo novih N-(2-(3-karbamoilbenziloksi))fenilpirolamidnih katalitičnih zaviralcev človeške DNA-topoizomeraze IIα, ki se vežejo na ATP-vezavno mesto N-terminalnega dela encima. Vse pripravljene spojine smo ustrezno ovrednotili s kromatografskimi in spektroskopskimi metodami ter jim določili fizikalno-kemijske lastnosti. Zaviralno aktivnost na encimu DNA-topoizomeraza IIα smo določili trem končnim spojinam, 12, 16 in 20, z uporabo komercialno dostopnega relaksacijskega testa. Ker so vse tri spojine izkazovale zaviralno aktivnost na encimu v nizkih mikromolarnih koncentracijah, smo vsem določili tudi vrednosti IC50. Najboljšo zaviralno aktivnost je izkazovala spojina 20 s srednjo zaviralno koncentracijo 6,3 μM. Sledili sta ji spojini 16 in 12 z IC50 7,7 μM in 27 μM. Zaviralno delovanje spojin smo preverili tudi na celični liniji jetrnega karcinoma HepG2, pri čemer smo dobili izredno vzpodbudne rezultate. Vse tri testirane spojine so izkazale zelo dobro citotoksično delovanje. Kot najbolj aktivna se je izkazala spojina 16, z vrednostjo IC50 0,13 µM. Sledili sta ji spojini 20 in 12, z vrednostima IC50 1,6 µM in 1,9 µM. Na podlagi teh rezultatov smo potrdili domnevo, da je za vezavo v aktivno mesto encima pomemben pirolamidni strukturni element, ki oponaša adeninski fragment molekule ATP in tvori ključne vodikove vezi z aminokislinskim ostankom Asn120. Poleg tega pa smo potrdili ključno vlogo bazičnega centra za citotoksično delovanje, ki je v našem primeru prisoten na aminopiperidinskem oziroma aminopirolidinskem fragmentu molekule.20212021-06-19 08:45:02Magistrsko delo/naloga127687sl