<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=127649"><dc:title>In vitro evolucija holesterol-vezavne domene z uporabo lipidnih membran</dc:title><dc:creator>Šakanović,	Aleksandra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Anderluh,	Gregor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Podobnik,	Marjetka	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>In vitro evolucija</dc:subject><dc:subject>ribosomski prikaz</dc:subject><dc:subject>od holesterola odvisni citolizini</dc:subject><dc:subject>perfringolizin O</dc:subject><dc:subject>holesterol-vezavna domena</dc:subject><dc:subject>interakcije proteinov in membranskih lipidov</dc:subject><dc:subject>genske knjižnice</dc:subject><dc:subject>evolucijske poti</dc:subject><dc:description>S spremembami genskega materiala so skozi proces evolucije nastale značilne interakcijske površin bioloških molekul, ki z medsebojnim delovanjem usmerjajo fiziološke procese. Veliko interakcijsko platformo številnih proteinov predstavljajo biološke membrane. Periferni membranski proteini lahko specifično prepoznajo membranske lipide in so pogosto vpleteni v mehanizme napada in obrambe. Veliko skupino virulentnih dejavnikov po Gramu pozitivnih bakterij predstavljajo toksini iz družine od holesterola odvisnih citolizinov, katerih arhetipski predstavnik je  erfringolizin O iz bakterije Clostridium perfringens. Začetni kontakt vodotopnih monomerov toksina omogočajo aminokisline v zankah vezavne domene, ki delujejo kot
determinanta holesterolne specifičnosti, vendar točen mehanizem prepoznave membranskega holesterola še ni pojasnjen. Tudi možna biokemijska raznolikost interakcijeske površine še ni bila opisana. S pristopom in vitro evolucije s tehniko prikaza na ribosomih ob uporabi lipidnih veziklov različne sestave, smo proučevali biokemijsko in biofizikalno raznolikost stične površine proteina perfringolizina O. Po afinitetni selekciji na vezikle z visoko vsebnostjo holesterola se predvsem obogatijo aminokisline, ki so enake ali kemijsko podobne evolucijsko ohranjenim aminokislinam, in tudi redke različice, ki predstavljajo alternativno evolucijsko pot. Po afinitetni selekciji na vezikle brez holesterola nismo zaznali jasne aminokislinske obogatitve kar kaže, da je vezavna domena toksina evolucijsko izoblikovana za specifično prepoznavo membranskega holesterola in da z vsesplošnimi zamenjavami aminokislin ni
možno spremeniti specifičnosti vezave.</dc:description><dc:publisher>[A. Šakanović]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-06-18 07:15:19</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>127649</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>