Gradnja predorov v iztisljivih hribinahHrast, Jaka (Avtor) Jovičić, Vojkan (Mentor) podzemni objektiiztisljive hribineNATMnačrtovanjePri gradnji vseh vrst podzemnih objektov moramo najprej poznati primarno napetostno stanje ter nato prerazporeditev napetosti in deformacij v okoliški hribini. Obstaja več metod za določanje tega stanja, od osnovnih za krožno odprtino v elastičnem mediju, do bolj kompleksnih, ki upoštevajo tudi druge faktorje, ki vplivajo na prerazporeditev napetosti in nastanek deformacij. Pri iztisljivih hribinah je to še toliko bolj pomembno, saj prihaja do velikih deformacij hribine v izkopni prostor, katere lahko privedejo do porušitve podpornih elementov predora. Zato je izbira časa vgradnje podpornih elementov ena ključnih nalog pri načrtovanju predora v takšni hribini. Če elemente vgradimo prehitro, bodo napetosti nanje prevelike in bo tako prišlo do porušitve. V primeru, da elemente vgradimo prepozno, pa le ti ne bodo imeli velikega učinka na stabilnost predora. Pomembno je tudi, da izbiramo elemente z duktilnimi lastnostmi, da so sposobni prenesti večje deformacije, ne da bi prišlo do porušitve. Klasičen primer takšnega duktilnega podpornega elementa so deformacijski elementi, ki imajo sposobnost velikih deformacij (okoli 40% dolžine), preden popolnoma prevzamejo napetosti. Pri gradnji predorov v iztisljivih hribinah je pomembna tudi metoda gradnje. Najpogosteje je v svetu uporabljena nova Avstrijska metoda (NATM), ki narekuje gradnjo v odsekih in sprotno določanje količine in vrste uporabljenih podpornih elementov. Mehanizirane gradnje z TBM stroji se v iztisljivih hribinah praktično ne uporablja, saj se v primeru zaustavitve delovanja stroj hitro zagozdi. Poleg vsega naštetega pa je pomemben tudi monitoring predora, in sicer med samo gradnjo in tudi po koncu le te, saj le tako lahko zagotovimo ustrezno varnost obratovanja predora.20212021-06-15 13:14:03Magistrsko delo/naloga127569sl