<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=127335"><dc:title>Pravljice med ideologijo in subverzijo; »Rdeča kapica« od ljudske pravljice do »Volčje družbe« Angele Carter</dc:title><dc:creator>Podržaj,	Sanja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Virk,	Tomislav	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolar Bahovec,	Eva	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>literatura in ideologija</dc:subject><dc:subject>otroška književnost</dc:subject><dc:subject>pravljica</dc:subject><dc:subject>strukturalizem</dc:subject><dc:subject>filozofija vzgoje</dc:subject><dc:subject>psihoanaliza</dc:subject><dc:subject>Rdeča kapica</dc:subject><dc:subject>literarne priredbe</dc:subject><dc:description>Delo pokaže, kako je razumevanje otroštva in odraščanja skozi zgodovino vplivalo na spremembe v vsebini in funkciji pravljic. Modernemu občutju otroštva sledi do njegovega izvora, ki ga zgodovinar Philippe Aries umešča v 17. stoletje, ter ga poveže s filozofijo vzgoje Jeana-Jacquesa Rousseauja, ki pojmuje otroštvo kot nedolžno in ranljivo, potrebno zaščite pred dejstvi sveta odraslih – seksualnostjo in smrtjo. Kot nasprotje te tradicije postavlja Sigmunda Freuda in njegovo psihoanalitično odkritje, da je obdobje otroštva tisto, v katerem se izoblikuje posameznikov seksualni okvir. Bruno Bettelheim psihoanalitično metodo aplicira pri analizi klasičnih pravljic in v njih odkrije številne podtalne seksualne in nasilne vsebine. V tej luči je obravnavana zgodovina pravljic, ki izvirajo iz ljudske pripovedne tradicije, z zapisovanjem pa so vedno bolj postajale literatura, namenjena otrokom in njihovi vzgoji, dokler se ni uveljavil kanon klasičnih pravljic, ki je bil v drugi polovici 20. stoletja deležen številnih kritik, saj so nova odkritja na področju folklore pokazala na številne redaktorske posege zapisovalcev. Feministične teoretičarke in avtorice so klasično pravljico kritizirale zaradi njene povezave z ideologijo, saj propagira tradicionalne spolne vloge. Angela Carter je ena izmed avtoric, ki uporabi pravljično obliko, a njene pravljice subvertirajo ideale, ki jih učijo klasične pravljice. To je prikazano na primeru analiz štirih različic »Rdeče kapice«, od ljudske pravljice, prek klasičnih pravljic Charlesa Perraulta in bratov Grimm, do priredbe Angele Carter »Volčja družba«. V navezavi na strukturalizem in strukturalno analizo s primerjavo različic pravljice, ki si delijo enako temeljno strukturo, se izkaže, da je pravljica pripovedna oblika, ki je lahko tako ideološka kot tudi subverzivna.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-06-03 09:54:11</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>127335</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
