Rezilientnost družin otrok in mladostnikov z avtističnimi motnjamiSelak, Manca (Avtor) Lipec Stopar, Mojca (Mentor) Vec, Tomaž (Komentor) družinska rezilientnostDružine otrok z avtističnimi motnjami se zaradi narave same motnje, diagnostičnih postopkov in sodelovanja z različnimi strokovnjaki ter institucijami soočajo s paleto čustev, spremembami v družinski dinamiki, utrujenostjo in stigmo. Izzivi se pri prehodu posameznika iz otroštva v adolescenco še dodatno spremenijo, kar poleg pričakovanih sprememb povzroči nove težave, tako za posameznika kot njegovo družino. Sklop stresorjev, s katerimi se srečujejo te družine, ima tako v različnih obdobjih življenja različno močan vpliv. Kako uspešno se družina sooča s stresom oz. krizo, preučuje teorija družinske rezilientnosti, ki se osredotoča predvsem na proces prilagajanja družine na spremembe. Z raziskavo smo dobili vpogled v posamezna področja družinske rezilientnosti družin z otroki in mladnostniki z avtističnimi motnjami. Na ta način smo želeli identificirati področja, kjer bi bilo te družine potrebno še dodatno podpreti. Raziskati smo želeli tudi, ali se družinska rezilientnost razlikuje glede na starost otrok, vrsto vzgojno izobraževalnega programa, sopojavnost motenj in izobrazbo staršev. V raziskavi je sodelovalo 38 dvostarševskih družin, ki so za diagnozo avtističnih motenj vedele vsaj 18 mesecev, njihovi otroci oz. mladostniki pa so bili v času raziskave stari med 6 in 18 let. Za namen raziskave smo prilagodili vprašalnik Family Resilience Assessment Scale avtorice Sixbey (2005). Rezultati kažejo, da družine najvišjo rezilientnost izkazujejo na področju osmišljanja negativnih dogodkov, ki mu sledita področje komunikacije in reševanja problemov ter področje ohranjanja pozitivnega pogleda. Rahlo nižjo rezilientnost smo prepoznali na področju družinske povezanosti ter na področju uporabe socialnih in ekonomskih virov, medtem ko se je za področje z najnižjo rezilientnostjo izkazalo področje duhovnosti, pri katerem so družine tudi najbolj heterogene. Ugotovili smo tudi, da starost otroka oz. mladostnika z avtisitčnimi motnjami, vrsta vzgojno izobraževalnega programa, izobrazba staršev in dejstvo ali so avtistične motnje ene izmed večih motenj ali se pojavljajo izolirano, ne vplivajo na samooceno rezilientnosti družin. Na podlagi pridobljenih rezultatov smo oblikovali smernice za strokovne delavce, ki se pri svojem delu srečujejo z družinami otrok in mladostnikov z avtističnimi motnjami.20212021-05-07 05:21:54Magistrsko delo/naloga126872sl