Utesnitveni sindrom kolka in kineziološki pristop k rehabilitacijiAdler, Monika (Avtor) Pori, Primož (Mentor) Hadžić, Vedran (Komentor) utesnitveni sindrom kolkasprednja bolečina kolkaspremenjena kostna morfologijaupogib kolkakinezioterapijaUtesnitveni sindrom kolka je z gibanjem povezana klinična motnja kolka, ki predstavlja simptomatski prezgodnji stik med proksimalnim delom stegnenice in acetabulom. Bolečina v sprednjem delu kolka se diagnosticira z utesnitvenim sindromom kolka, kadar so prisotni simptomi (bolečina, klikanje, občutek zaklenjenosti sklepa, šibkost in togost v kolku), klinični znaki (pozitiven FADIR test, omejen obseg giba v kolku, disfunkcionalni gibalni vzorci v kolčno-medeničnem sklopu) in pozitivna slikovna diagnostika (»stegnenični« in/ali »acetabularni« tip utesnitve). Trenutno so načini zdravljenja sindroma usmerjeni predvsem v operacijske tehnike. Glavni namen monografskega magistrskega dela je bil oblikovati gibalno-terapevtski program zdravljenja utesnitvenega sindroma, ki bo v pomoč pri sistematični in celostni rehabilitaciji tega sindroma. V prvem delu naloge je bil cilj podati temeljne informacije o anatomiji in biomehanskih značilnostih kolka, opredeliti morfološke značilnosti, dovzetnejše za razvoj utesnitvenega sindroma kolka in omeniti najpogostejše poškodbe kolka. Cilj drugega dela naloge je bil sistematičen pregled literature s pridobitvijo informacij o etiologiji in epidemiologiji sindroma ter predstavitev patomehanskega modela nastanka utesnitvenega sindroma kolka. V zadnjem delu magistrske naloge je bil izdelan gibalno-terapevtski program, in sicer od začetne anamneze in funkcionalnega pregleda do primera vadbenega programa za utesnitveni sindrom kolka. Ugotovljeno je bilo, da je nastanek sindroma posledica kombinacije naslednjih dejavnikov: spremenjena kostna morfologija, rizična populacija in rizične aktivnosti ter spremenjena kinematika kolčno-medeničnega sklopa. Pri spremenjeni kostni morfologiji gre za »stegnenični«, »acetabularni« ali mešani tip utesnitve. Prizadeta je predvsem mlada, aktivna populacija, katere aktivnosti vključujejo intenzivna, ciklična gibanja v smeri upogiba kolka ali ponavljajoča gibanja izven fizioloških ravnin. V določenih primerih pa so težave odraz vztrajanja v statičnem položaju upogiba kolka, in sicer kot posledica prevladujočega sedečega načina življenja. Pri obolelih so dosledno ugotovljene naslednje kinematične spremembe med gibanji, kjer je potrebna velika amplituda upogiba kolka: povečana anteverzija medenice v fazi največjega upogiba kolka, zmanjšana retroverzija medenice v ekscentrični fazi giba, zmanjšana aktivnost iztegovalk kolka, zmanjšan celotni obseg giba medenice ter pogosto povečan primik in zmanjšana notranja rotacija kolka. Oblikovani gibalno-terapevtski program temelji na prilagoditvi rizičnih aktivnosti in odpravi neugodnih gibalnih vzorcev. Program vključuje vsebine, namenjene zmanjševanju bolečine, vnetij ter kapsularne togosti (multidisciplinarno sodelovanje), razvoju kinestezije ledveno-medeničnega in kolčno-medeničnega sklopa, razvoju jakosti, sklepne stabilizacije in moči kolčnih mišic (poudarek na zadnji mišični verigi) ter mišic trupa, v zadnjih fazah pa še razvoju koordinacije v športno specifičnih situacijah s poudarkom na upogibu kolka. Program vadbe mora biti individualno prilagojen in mora upoštevati osnovna gibalno-terapevtska načela, pomembna pa je tudi aktivna vključenost posameznika pri samem procesu zdravljenja. Z učinkovitim interdisciplinarnim sodelovanjem zdravstvenih delavcev lahko odpravimo ali vsaj upočasnimo napredek sindroma in zmanjšamo tveganje za razvoj nadaljnjih patologij.20212021-04-15 07:15:11Magistrsko delo/naloga126287sl