<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126159"><dc:title>Študije strukturnih lastnosti in interakcij človeških proteoglikanov testikanov</dc:title><dc:creator>Krajnc,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pavšič,	Miha	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>testikan</dc:subject><dc:subject>SPOCK</dc:subject><dc:subject>vezava kalcija</dc:subject><dc:subject>SAXS</dc:subject><dc:subject>celična migracija</dc:subject><dc:description>Testikani so modularni proteoglikani zunajceličnega matriksa pri vretenčarjih s širokim tkivnim spektrom izražanja. Proteinsko družino sestavljajo trije predstavniki, testikan-1, -2  in -3,  ki  so  visoko  ohranjeni.  V  njihovi  polipeptidni  verigi  so  tri  regije,  homologne drugim proteinom, ustrezajo pa folistatinu podobni domeni (FS), zunajcelični domeni, ki veže kalcijeve ione (EC), ter tiroglobulinski domeni (TY), medtem ko sta N- in C-končni regiji unikatni. Med drugim sodelujejo pri pritrditvi celic, njihovi migraciji in izraščanju nevritov, raziskave pa kažejo na vsaj delno funkcijsko zamenljivost znotraj  proteinske družine. Do sedaj opisane specifične funkcije in lastnosti (vezava kalcijevih ionov, inhibicija   cisteinskih   proteaz   ter   metaloproteaz   matriksa   membranskega   tipa)   so povezane  s  posameznimi  domenami  in  regijami,  a  njihova  prostorska  organizacija  ni znana.  Z  namenom  njene  osvetlitve  smo  podrobneje  okarakterizirali  testikan-2  kot predstavnika proteinske družine. Proučili smo vezavo kalcijevih  ionov  in njen  vpliv  na strukturo, ki smo jo povezali z učinkovanjem testikanov na migracijo celic. Najprej smo z uporabo   izotermne   titracijske   kalorimetrije   in   strukturnih   modelov   kalcij-vezavne domene (EC) pokazali, da je aktivno le eno od obeh potencialnih kalcij-vezavnih mest in da  je  le-to pri zunajceličnih koncentracijah kalcija vedno zasedeno. Vezava na drug potencialni motiv EF2 je onemogočena zaradi substitucije na enem od kanoničnih koordinacijskih mest, kjer je aminokislinski ostanek z manjšo polarno stransko skupino v primerjavi z EF1 zamenjan z aminokislinskim ostankom z veliko hidrofobno stransko skupino,  to  pa  velja  za  vse  tri  člane  proteinske  družine.  V  nadaljevanju  smo  z bioinformatsko  analizo  aminokislinskih  zaporedij pokazali,  da  sta  N- in  C-končni regiji vse treh testikanov najverjetneje strukturno neurejeni. To je skladno z rezultati analize z uporabo   sipanja   X-žarkov  pod  majhnim  kotom  (SAXS),  ki  kažejo  na  strukturno neurejenost N-končne unikatne regije, medtem ko je regija domen FS–EC–TY strukturno bistveno bolj urejena, na področju domene EC prevladujejo α-vijačnice, v domenah FS in TY pa so poleg α-vijačnic prisotne tudi ploskve beta. To ilustrira tudi družina modelov, pripravljenih  na  osnovi    eksperimentalnih  podatkov  SAXS  ter  modelov  posameznih domen, ki kaže na meddomenske interakcije znotraj tripleta FS–EC–TY. Vezava kalcijevih ionov prispeva k strukturni stabilizaciji in se odraža v nekoliko večji kompaktnosti molekule testikana-2. Z uporabo testov zapiranja celične vrzeli smo tudi pokazali, da je ravno  jedro  FS–EC–TY tisto, ki je povezano s povečano celično migracijo.  Enako  smo pokazali tudi  za  testikan-1, kar nakazuje na funkcionalno redundančnost v okviru te fiziološke vloge. Naši rezultati nudijo prvi vpogled v strukturno organizacijo testikanov ter s tem predstavljajo dobre temelje za nadaljnje raziskave na nivoju struktura–funkcija.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-04-13 11:55:00</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>126159</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
