Improvizacija - integralni del ustvarjalnega učenja in poučevanja klavirjaPucihar, Ilonka (Avtor) Rotar Pance, Branka (Mentor) glasbena ustvarjalnostpouk klavirjavaje za tehnične prvineimprovizacijaučbenikiučitelji glasbeOsrednji cilj doktorske disertacije je raziskati, utemeljiti in ovrednotiti vlogo in pomen improvizacije kot temeljne glasbenoustvarjalne dejavnosti pri pouku klavirja v slovenskih javnih glasbenih šolah. Ob kompoziciji je improvizacija najbolj celovita dejavnost glasbenega ustvarjanja. Ker pa je pri učencih, dokler ne spoznajo kompozicijskih tehnik in postopkov, vsaka kompozicija rezultat njihove predhodne improvizacije, se osredotočamo na slednjo. Teoretični del disertacije tako obravnava pojme ustvarjalnosti, glasbene ustvarjalnosti in improvizacije. Pri opredelitvi pojma ustvarjalnosti se opiramo predvsem na različne psihološke usmeritve in njihove teorije (Arieti, 1976; Deliège in Wiggins, 2006; Frager in Fadiman, 1998; Guilford, 1950; Maslow, 1999; May, 1975; Pečjak, 1987; Pečjak, Štrukelj, 2013; Sternberg, 2006; Ward, 2007), nato pa obravnavamo ustvarjalnost z različnih vidikov: z vidika okolja, ustvarjalnega procesa, osebnosti, produkta in tudi družbenega priznanja ter premikov (Amabile, 1996; Csikszentmihalyi, 1996, 1999; Makarovič, 2003; Runco, 2004; Sawyer, 2000; Simonton, 2000; Sternberg, Lubart, 1995, 1999; Torrance, 1962; Trstenjak, 1981). Pomembno pa je tudi razumevanje teorije ustvarjalnosti z vidika nevroznanosti (Brattico in Tervaniemi, 2010, v Hargreaves idr., 2012; Dietrich, 2004; Haier in Jung, 2008; Jaušovec in Jaušovec, 2011; Trevarthen, 2012), saj potrjuje spoznanja, da gre za mehanizme, katerih potencial posedujemo bolj ali manj vsi in jih je torej potrebno vključevati v izobraževalni proces, spodbujati in ustrezno vrednotiti. Izraz glasbena ustvarjalnost razen opisa dejavnosti kompozicije in improvizacije v izobraževalnem sistemu poudarja pomen ustvarjalnosti za želeni način razmišljanja, ki predvideva osebnostne, učne in miselne spretnosti ter ustvarjalno mišljenje (Kratus, 1989; Oblak, 1987, 1995, 2000; Odena, 2012; Sicherl-Kafol, 2001) . Učni načrti za pouk klavirja v glasbeni šoli med vzgojnoizobraževalna področja vključuje tudi razvoj glasbene ustvarjalnosti, vendar je uresničevanje le-te odvisno od odgovornosti, znanj, stališč, presoje, ustvarjalnosti in naravnanosti v ustvarjalnost posameznega učitelja ter posledično njegove izbire didaktičnih gradiv oziroma učbenikov. Z namenom dobiti vpogled v prisotnost glasbenoustvarjalnih predlogov v nekaterih pogosto uporabljanih učbenikih v glasbeni šoli analiziramo prisotnost, pogostost in raznovrstnost vaj za spodbujanje glasbene ustvarjalnosti. Improvizacijo obravnavamo kot temeljno obliko učenčeve glasbene ustvarjalnosti pri pouku klavirja. Skozi različne poglede in definicije improvizacije (Bačlija Sušić, 2012; Bailey, 2010; Berkowitz, 2010; Deutsch, 1999; Koutsoupidou in Hargreaves, 2009; Pressing, 1987; Prevost, 1995; Sawyer, 2007; Stevens, 2007) ter njenih stilskih in izvajalskih omejitev se skušamo približati globljemu razumevanju tega kompleksnega fenomena. Z istim namenom jo primerjamo s kompozicijo in jo vzporejamo z učenjem jezika ter ugotavljamo pomen igranja po posluhu in transpozicije, kar poudarjajo tudi mednarodno uveljavljeni glasbenodidaktični koncepti pomembnih glasbenih pedagogov, kot so: Gordon, Willems, Suzuki, Dalcroze idr. Pregled zgodovinskih in etnomuzikoloških razsežnosti improvizacije omogoča vpogled v njeno široko navzočnost v zgodovinskih, kulturnih in raznolikih glasbenih kontekstih. Pregled improvizacijskih sposobnosti pri odraslih in razvoj le-teh pri otrocih odraža kompleksnost sposobnosti, ki jih zahteva dejavnost improvizacije, hkrati pa kaže na otrokom naravno danost učenja in izražanja skozi improvizacijo. Le-to izhaja iz raziskovalno-ustvarjalnega impulza ali iskanja novega, ki ga ne ovirajo pojmovanja o ''pravilni'' ali ''nepravilni'' glasbeni praksi ali konvencionalne sodbe o estetski lepoti (Hargreaves idr., 2012). Improvizacijo pa obravnavamo tudi v povezavi s telesnim gibom z več vidikov: z vidika izvajanja tona na klasičnih inštrumentih, ki je neločljivo povezan z gibom telesa; z vidika utelešene glasbene kognicije, ki predpostavlja neločljivost čutnih, kognitivnih in motoričnih procesov in z vidika ustvarjalnega izraza, ki izhaja iz doživete telesne izkušnje (Bowman, 2004; Bresler, 2004; Clarke, 2012; Davidson, 2012; Levant, 2006; Pelinski, 2005). Kljub slabo raziskani temi utelešene glasbene kognicije Dalcrozova Evritmija ponuja praktičen primer učenja glasbe na temeljih doživete telesne izkušnje, kar smo v procesu akcijske raziskave tudi uporabili. Tako glasbena improvizacija kot telesni gib pa sta vključena tudi v mnoge oblike terapevtskih pristopov in dokazana je vrsta pozitivnih učinkov (Bunt, 2012; Kroflič, 1999; Mastnak, 1995; Wigram, 2012), ki so v določeni meri prenosljivi v pedagoško prakso. Zadnje poglavje teoretičnega dela predstavi nov pristop rednega in sistematičnega vključevanja improvizacije v pouk klavirja kot sestavni del zbirke učbenikov za učenje klavirja I. in J. Puciharja Moj prijatelj klavir, ki omogoča učiteljem tudi brez znanja in prakse improvizacije spodbujanje te dejavnosti pri pouku klavirja. Dvodelna empirična raziskava v prvem, kvantitativnem delu, ugotavlja stališča in naravnanost učiteljev klavirja slovenskih javnih glasbenih šol, od katerih je odvisno, koliko in na kakšen način pri pouku klavirja v glasbeni šoli improvizacijo spodbujajo in jo udejanjajo. Anketiranje 95 učiteljev klavirja je bilo enkratno in je potekalo na slovenskih javnih glasbenih šolah od marca do maja 2014. Večina učiteljev v slovenskih javnih glasbenih šolah se sicer odloča za klasično poučevanje klavirja s poudarkom na učenju in interpretaciji zapisanih glasbenih del, kljub temu pa so improvizaciji naklonjeni, pripisujejo ji pomembno vlogo in imajo pozitivne izkušnje z njenim vključevanjem v pouk klavirja. Rezultati so pokazali tudi, da so predlogi za improvizacije eden izmed pomembnih razlogov, da se večina anketiranih učiteljev odloča za uporabo zbirke Moj prijatelj klavir. Drugi – kvalitativni del pa predstavlja multipla študija primera štirinajstih učencev klavirja, ki so bili v šolskem letu 2013/2014 poučevani z redno in sistematično vključeno improvizacijo; pretežno po predlogih iz zbirke učbenikov Moj prijatelj klavir. V treh ciklih kvalitativnega dela raziskave ugotavljamo in vrednotimo povezave predlogov za improvizacije z učenčevim glasbenoustvarjalnim mišljenjem, spontanostjo, svobodo izražanja, pozornostjo, motivacijo; s tehničnimi in interpretativnimi sposobnostmi, konceptualnim razumevanjem glasbe ter veseljem do nje in nazadnje z variiranjem nekaterih veščin improvizacije glede na starost, doživljanjem posameznih predlogov za improvizacijo in interesom učencev za lastno glasbeno izražanje. Improvizacija ne podpira le učenčevega ustvarjalnega potenciala, temveč tudi glasbeno-teoretična in izvajalsko-tehnična znanja in veščine, hkrati pa se je izkazala kot pomemben motivacijski dejavnik za učenje klavirja. Kot taka naj bi bila redno in sistematično integrirana v tradicionalni izobraževalni sistem učenja klavirja. [I. Pucihar]20162021-04-07 23:35:02Doktorska disertacija125834sl