Telerehabilitacija na področju logopedije in surdopedagogikeLukman, Anja (Avtor) Kogovšek, Damjana (Mentor) Novšak Brce, Jerneja (Komentor) telerehabilitacijaTelerehabilitacija omogoča (re)habilitacijo otrok oz. odraslih ljudi z govorno-jezikovnimi motnjami, motnjami požiranja in izgubo sluha, ki iz različnih razlogov ne morejo dostopati do logopeda-surdopedagoga. Storitve potekajo preko informacijsko-komunikacijske tehnologije, pri tem pa sta terapevt in klient krajevno in/ali časovno ločena. V empiričnem delu smo z dvema anketnima vprašalnikoma na vzorcu 102 strokovnih delavcev (logopedov-surdopedagogov, specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, psihologov, fizioterapevtov in delovnih terapevtov) in 39 staršev oz. skrbnikov s kvantitativnim raziskovalnim pristopom ter deskriptivno metodo raziskovanja analizirali stališča, poznavanje in uporabo telerehabilitacije na področju logopedije in surdopedagogike. Raziskava je pokazala, da strokovni delavci pri svojem delu v povprečju pogosto uporabljajo informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, pri rezultatih se pojavljajo razlike glede na starost, delovno mesto in mesto zaposlitve. Oboji imajo v povprečju dober dostop do tehnologije, potrebne za telerehabilitacijo. Rezultati raziskave so pokazali, da se strokovni delavci ne čutijo dovolj kompetentni za izvajanje telerehabilitacije in razkrivajo željo po dodatnem znanju. Tako kot večina staršev ni vključila otroka v proces nudenja telerehabilitacijskih storitev, tako tudi večina strokovnih delavcev še ni izvajala telerehabilitacije. Tisti, ki so sodelovali v telerehabilitaciji, poročajo, da je ta potekala v primeru jezikovnih, artikulacijskih in motoričnih govornih motenj, v večini preko asinhronih tehnologij. Analiza prednosti in slabosti, ki so jih navedli anketiranci, razkriva, da med deleži ni statistično značilnih razlik (p < 0,05). Velik delež anketirancev je odgovarjal na vprašanja na podlagi teoretičnega znanja, saj je le majhen del obojih že izvajal oz. sodeloval v telerehabilitaciji in tako lahko podal odgovore na podlagi lastnih izkušenj. Zbrani podatki so pokazali, da več kot polovica strokovnih delavcev in staršev nima znanja o telerehabilitaciji, tisti, ki ga imajo, so ga v večini pridobili z lastnim izobraževanjem. Starši menijo, da je telerehabilitacija najbolj primerna v primeru prevelike oddaljenosti od klienta, strokovni delavci pa bi jo uporabili v primeru posveta s klientom/skrbnikom ter za obravnavo jezikovnih motenj. Naprej raziskava kaže bolj pozitivna stališča v zvezi s telerehabilitacijo s strani strokovnih delavcev, podrobnejša analiza je razkrila statistično značilne razlike (p < 0,05) pri več trditvah. Telerehabilitacija v slovenskem prostoru še ni razširjena, zato želimo s spoznanji magistrskega dela pripomoči k boljši ozaveščenosti strokovnjakov in širše javnosti ter vplivati na morebitna nadaljnja raziskovanja, razvoj in uporabo v Sloveniji.20212021-03-25 03:52:24Magistrsko delo/naloga125559sl