Mednarodna razsežnost kurikuluma v visokošolskih študijskih programihAškerc Zadravec, Katarina (Avtor) Zgaga, Pavel (Mentor) internacionalizacija visokega šolstvaV zadnjih dvajsetih letih je opazen trend spreminjanja internacionalizacije visokega šolstva tako v konceptualnem smislu kot tudi v njeni implementaciji. Spremembe se med drugim nanašajo na pojav takšnih oblik internacionalizacije, ki se ne nanašajo le na mobilno, temveč tudi na večinsko nemobilno populacijo študentov, med katerimi naj bi načrtno razvijali medkulturno zmožnost predvsem z implementacijo konceptov internacionalizacije doma oz. internacionalizacije kurikuluma. Slednja se nanašata na načrtno vključevanje mednarodne in medkulturne razsežnosti v študijske programe oz. učni proces. Za uspešno implementacijo omenjenih konceptov je pomemben strateški in celostni pristop k internacionalizaciji visokega šolstva, ki vključuje načrtni osebnostni in profesionalni razvoj študentov ter akademskega, prednostno pedagoškega osebja. Internacionalizacija doma in internacionalizacija kurikuluma sta prekrivajoča se koncepta, ki sta se razvijala v različnih visokošolskih okoljih (prvi v Evropi, predvsem Veliki Britaniji, in drugi v Avstraliji) ter se medsebojno razlikujeta v implementaciji (Beelen in Jones 2015b). Poudarjata vidik poučevalno-učnih aktivnosti v povezavi z internacionalizacijo, pojavila pa sta se kot odgovor na instrumentaliziran pogled na internacionalizacijo visokošolskega izobraževanja. Ta je postala pretirano osredotočena predvsem na kvantitativne elemente internacionalizacije, kar izpostavljajo različni avtorji (Brandenburg in De Wit 2011; Jones 2008; Beelen 2016b itd.). V tej luči v disertaciji najprej podam vpogled v konceptualne vidike internacionalizacije visokega šolstva, njen razvoj in druge prekrivajoče se koncepte ter predstavim razloge in motive za internacionalizacijo visokega šolstva, s čimer podam teoretično in konceptualno podlago za razumevanje osrednje teme disertacije. Nadalje se osredotočim na konceptualne vidike internacionalizacije visokošolskega pedagoškega procesa, s podrobno opredelitvijo konceptov internacionalizacije doma in internacionalizacije kurikuluma. V disertaciji dajem poudarek namenskemu oblikovanju in doseganju (internacionaliziranih) učnih izidov študijskih programov ter modulov z mednarodno razsežnostjo, kar obravnavajo različni avtorji (Deardorff 2015; Green in Mertova 2009; Egron-Polak in Hudson 2014; Aerden 2014; Leask 2015; Beelen in Aškerc 2019, pri nas pa predvsem Cvetek 2013, 2015, 2019 in tudi Aškerc Veniger 2017). Hkrati sledim pristopu na študenta osredinjenega poučevanja oz. predvsem Biggsovi teoriji konstruktivne poravnave kurikuluma (Biggs 1999a, 2014; Biggs in Tang 2007), ki medsebojno povezuje konstruktivistično pojmovanje učenja in 'poravnavo' pri oblikovanju kurikuluma, pri katerem študenti gradijo znanje skozi relevantne učne aktivnosti, ki so skladne ali poravnane s poučevalnimi strategijami in strategijami ocenjevanja. Slednje je tudi osrednji fokus internacionaliziranega kurikuluma, zato v disertaciji uvedem in utemeljim izraz konstruktivne poravnave internacionaliziranega kurikuluma. Ker se internacionalizacija doma in kurikuluma v praksi pogosto izvajata neskladno glede na njuno teoretično opredelitev in namen, predstavlja analiziranje njune pojavnosti v praksi enega ključnih raziskovalnih problemov disertacije. Poleg konceptualnih opredelitev omenjenih pojmov obravnavam tudi njuno nadnacionalno pojavnost v obdobju pred bolonjskim procesom in v času bolonjskega procesa oz. politike Evropske unije (EU) v povezavi z internacionalizacijo doma ter internacionalizacijo kurikuluma. Ob tem čim bolj upoštevam aktualne socialno-kontekstualne razmere v povezavi s pojavom epidemije virusa Covid-19. Pomembno izhodišče analiz predstavlja dejstvo, da je bila internacionalizacija doma leta 2013 naslovljena kot politični element v sporočilu Evropske komisije (COM(2013) 499), s čimer je ta koncept postal pomemben za vse evropske univerze. V tem kontekstu stanje na področju internacionalizacije doma in kurikuluma analiziram na primeru dveh izbranih visokošolskih sistemov, tj. slovenskega in nizozemskega, pri čemer ugotavljam, da je tako v izbranih strateških nacionalnih dokumentih nizozemskega visokošolskega sistema kot tudi v strateških institucionalnih dokumentih izbranih visokošolskih institucij na Nizozemskem ter v kompetenčnem profilu izbranih študijskih programov, ki jih ponujajo univerze na Nizozemskem, prisotnih več elementov mednarodne in medkulturne razsežnosti kot v primerljivih dokumentih slovenskega visokošolskega sistema oz. visokošolskih institucij. Slednje dopolnim z ugotovitvami, pridobljenimi s polstrukturiranimi intervjuji, ter z rezultati spletnega vprašalnika, s čimer podam vpogled tudi v t.i. 'mikroraven' obravnavanega problema, tj. v pojavnost elementov mednarodne in medkulturne razsežnosti v učnem procesu na ravni posameznih predmetov. Na osnovi opravljenih analiz ugotavljam, da učno osebje s področja t.i. 'mehkih' disciplin v večji meri vključuje elemente mednarodne in medkulturne razsežnosti v vse korake internacionaliziranega kurikuluma v primerjavi z osebjem iz t.i. 'trdih' disciplin. Prav tako je pojavnost elementov mednarodne in medkulturne razsežnosti delno povezana z udeležbo učnega osebja v raznovrstnih usposabljanjih o vključevanju mednarodne in medkulturne razsežnosti v študij, pri čemer osebje, ki zaznava učinke tovrstnih usposabljanj na lastno pedagoško delo, v večji meri vključuje tovrstne elemente v kurikulum. Predstavim tudi nekatere druge zanimive ugotovitve in korelacije med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami pri implementaciji internacionaliziranega kurikuluma v visokošolskem učnem procesu.20212021-03-20 03:27:15Doktorsko delo/naloga125504sl