Terapevtska zgodba in izbrani elementi umetnostne terapije v terapiji z otroki, ki jecljajo, in njihov odnos do lastnega govoraBudič, Maša (Avtor) Vidrih, Alenka (Mentor) Novšak Brce, Jerneja (Komentor) jecljanjeJecljanje je kompleksna govorno-jezikovna motnja, pri kateri se posamezniki ne soočajo le z odstopajočimi akustičnimi vedenji in njihovimi spremljevalnimi telesnimi in vedenjskimi izrazi, temveč tudi s številnimi čustvenimi, komunikacijskimi in socialnimi stiskami, ki jim botruje njihov izražen negativni odnos do lastnega govora in posledično do sebe kot sporočevalca. Zgodnje naslavljanje negativnih oziroma nekonstruktivnih prepričanj, čustev in vedenj v povezavi z lastnim govorom tako predstavlja pomemben del multidimenzionalnega pristopa v terapiji jecljanja. V zadnjem času se po svetu na tem področju uveljavlja vedno več terapevtskih pristopov, ki vključujejo elemente kreativnih medijev oziroma umetnostne terapije, med katerimi sta tudi dramska terapija in terapevtska zgodba. V magistrskem delu sem raziskala vlogo, uporabo in vpliv umetnostne terapije v terapiji, usmerjeni v spodbujanje oblikovanja pozitivnega odnosa do lastnega govora pri otrocih, ki jecljajo. Preučila sem možnosti vključevanja različnih elementov umetnostne terapije, pri čemer je prevladovala metoda terapevtske zgodbe in uporaba različnih kreativnih medijev v terapiji jecljanja – predvsem v tistem delu terapije, ki naslavlja posameznikova prepričanja in občutke o sebi kot o neuspešnem sporočevalcu oziroma nekompetentnem, nezaželenem udeležencu v socialnokomunikacijskih situacijah. Na podlagi teoretičnih spoznanj, raziskav in primerov dobre prakse sem oblikovala umetnostnoustvarjalni terapevtski program (krajše UUT program) za otroke, ki jecljajo in obiskujejo 3. in 4. razred OŠ, v obliki delavnic, ki spodbujajo posameznikovo komunikacijsko samozavest, pozitivno samopodobo in mu omogočajo, da prepozna, razišče in spremeni svoj odnos do lastnega govora na ustvarjalen in zabaven način. Vpliv uporabe terapevtske zgodbe in izbranih elementov umetnostne terapije v terapiji, usmerjeni v izboljšanje odnosa do lastnega govora pri otrocih, ki jecljajo, sem analizirala preko samoevalvacij udeležencev, lastne refleksije izvedenega programa in triangulacije mnenj, ki povzema ugotovitve iz opazovanj udeležencev, njihovih staršev, specialne in rehabilitacijske pedagoginje in pripovedovalke Nine Milavec, ki je bila zunanja sodelavka v programu, ter mojih opazovanj. Za namen ugotavljanja spremembe v odnosu do lastnega govora pri udeležencih UUT programa sem pripravila vprašalnik o odnosu do lastnega govora, ki sem ga oblikovala po modelu referenčnih instrumentov, kot so A-19 (Guitar in Grims, 1977), BAB (podtest CAT, Brutten in Vanryckeghem, 2003) in OASES (Yaruss in Quesal, 2010). Numerične rezultate, pridobljene s pomočjo vprašalnika, sem analizirala s postopki osnovne statistike. S kvalitativno analizo pa sem iz lastnih dnevniških zapisov oblikovala introspektivna poročila iz terapevtskega dnevnika po vzoru avtoric Š. L. Knoll in C. Knoll (2009). Kvalitativna analiza podatkov kaže na to, da uporaba terapevtske zgodbe in izbranih elementov umetnostne terapije pomembno pripomore k izboljšanju odnosa do lastnega govora, kvantitativna analiza pa kaže, da ta na izboljšanje odnosa do lastnega govora pri otrocih, ki jecljajo, vpliva v nekaterih aspektih. Zaradi majhnosti vzorca in zato nižje reprezentativnosti le-tega bolj natančne kvantitativne analize, ki bi dala znanstveno bolj argumentirano ugotovitev, tokrat ni bilo mogoče izvesti. Za to bi bile potrebne nadaljnje raziskave.20212021-03-18 03:45:25Magistrsko delo/naloga125468sl